(INTERVJU) Inge Breznik: Želimo si bolj dejavnostno naravnan pouk

Za vsako organizacijo je veliko bogastvo, če ima v svojih vrstah karizmatično in predano osebo, kakršna je dr. Inge Breznik, letošnja dobitnica nagrade za posebne dosežke na področju glasbenega šolstva. Neustavljivi vir kreativnosti in navdiha je uresničevala kot učiteljica glasbe, zborovodja šolskih pevskih zborov, mentorica Orffovih skupin ter muzikalov, asistentka in mlada raziskovalka na Oddelku za glasbo Pedagoške fakultete v Mariboru, zdaj pa kot področna podsekretarka za glasbo že 15 let deluje na mariborski območni enoti Zavoda RS za šolstvo. Ambasadorka kulturnega udejstvovanja je aktivna na številnih področjih, pred tremi leti je prevzela vodenje Zveze kulturnih društev Maribor. Tokratna nagrada ni njena prva, za prireditev Zborovski BUM je dobila tudi jabolko navdiha, ki ji ga je leta 2017 podelil predsednik države.

Je nedavna nagrada le še ena več ali vam veliko pomeni?

"Vsaka nagrada je velika potrditev, ne le za posameznika, ki jo prejme, ampak tudi za stroko. Stroka se 'dviguje' s posamezniki, ki na področju nekaj naredijo. Nagrada torej pomeni dvig vrednosti, ugleda posamezne stroke. Zato nagrade nikoli ne bi smele biti zanemarjene. Nekatere imajo večjo medijsko prepoznavnost, podelitve prenašajo po televiziji, na primer Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, in področje tako dobi večjo vrednost. Enako bi moralo biti na kateremkoli področju, tudi na področju šolstva. Si predstavljate, da ne bi imeli šolstva in učiteljev? Čisto vsi gremo skozi sistem izobraževanja. Porodiš otroka, eno leto ga imaš v svojem objemu, nato ga daš v sistem vzgoje in izobraževanja, brez tega ni osnovne življenjske poti. Učitelji imajo zelo pomembno vlogo, zato bi morali tem nagradam dati še večjo težo."

V zahvalnem govoru, ki ste ga imeli v imenu vseh nagrajencev, ste dejali, da si učitelji in pedagoški delavci želite, da ne bi bili samo nujni in potrebni, temveč pomembni, spoštovani, cenjeni in bolje nagrajeni. Kdaj in zakaj je začel nekdaj zelo ugleden poklic padati, izgubljati veljavo?

"Nekdaj so bili v družbi pomembni župnik, zdravnik in učitelj, mestni ali krajevni vodja, veljaki. Kasneje smo ugotovili, da so za rast in razvoj družbe pomembni še mnogi drugi poklici. Tako si danes ne znamo predstavljati sveta brez računalničarjev na primer. Polje poklicev je zelo široko, veliko ljudi vstopa v naša življenja in nam kroji pot. Učitelj je včasih znanje podajal na bolj avtoritaren način – v rokah je držal palico! –, danes je sistem zelo drugačen. V to polje so vstopili drugi 'deležniki', najpomembnejši med njimi starši, ki pa niso strokovna javnost. Njihova vloga je zelo pomembna, otroka vzgajajo, vpeljejo v življenje, ga navadijo na določen red in samodisciplino. Ker je sodelovanje med učitelji, vodstvom šole in starši pomembno za razvoj vsakega otroka, je nujno, da vstopajo v šolsko polje. Je pa današnji svet preveč naklonjen temu, da vsak ve vse, vsak se na vse spozna, in v takem okolju si morajo učitelji kar naenkrat izboriti svoj strokovni prostor. Po vseh letih študija, pridobljenih specifičnih znanjih iz pedagogike, didaktike in predmeta, ki ga poučujejo, so strokovnjaki na svojem področju in bi jim morali bolj zaupati, tako pa se morajo boriti za to priznanje."

Kako pa dvigniti ugled poklica oziroma kaj storiti, da bi se več ljudi odločalo zanj, glede na to, da učiteljev nekaterih profilov že primanjkuje?

"Učiteljski poklic bi morali pozitivno oglaševati. Mediji velikokrat skočijo na to, da je ob napakah treba najti krivca. Vsakdo, ki dela, greši. Poglejmo še, kaj je človek naredil tudi dobrega. To velja za vsak poklic. Če začnemo iskati dobro, bomo našli veliko zanimivega, in če to oglašujemo, s tem bogatimo svet okoli sebe. Kako vrniti ugled poklicu? Izpostavljati res odlične zgodbe, zglede dobre prakse. V šolstvu je učiteljev, ki delajo perfektno, velika večina. Za poklic se jih večina odloči, ker so v njih strast, entuziazem delati za dobro ljudi, empatija, sočutje, odgovornost do vzgoje mladih. Vse življenje vlagajo v to, da bodo vedno boljši v poučevanju. Učiteljem je treba dati veliko priznanje, poudarek v družbi in promovirati stvari, ki jih počnejo. Lahko bi ob vidnejših uspehih kogarkoli v družbi, na primer v zdravstvu, športu, ekonomiji in gospodarstvu, dali priložnost njihovim učiteljem, mentorjem, da povedo, kako so te ljudi vzgajali, usmerjali, podpirali. Učiteljski poklic ima namreč zelo pomembno vlogo v življenju vsakega posameznika, vsakdo je imel opravka z najmanj 30 učitelji znotraj formalnega vzgojno-izobraževalnega sistema, kaj šele na širokem področju neformalnega."

V strasti in entuziazmu je najbrž kdaj težko vztrajati, ko je ugled poklica slab, ko starši hodijo v šole z odvetniki in ko so plače prenizke. Koliko ju je vendarle še med učitelji?

"Kar se nagrajevanja učiteljev tiče, so bili vedno podhranjeni. Trenutna situacija s plačnimi razredi je nemogoča tudi za ravnatelje. Kadarkoli se odločevalci tega lotijo, so vedno v veliki dilemi, gre za polje, ki ga je izjemno težko uskladiti v primerjavi z drugimi sektorji v javnem sistemu. Nobena rešitev ne bo nikoli pravilna za vse. Učitelj nosi otroke, ki jih poučuje, in njihove zgodbe s seboj, delo se ne zaključi tedaj, ko prestopi prag šole in gre proti domu. Preden zaspi, razmišlja, kaj mora še pripraviti za katerega otroka, upa, da mu bo šlo dobro določeno preverjanje, ocenjevanje … Do vsakega otroka vzpostavi in goji odnos, zato na vsakem otroku pusti svoj odtis, pečat. Entuziazem in strast, ki ju učitelji imamo v sebi, nas tako močno zaznamujeta, da učiteljski poklic živiš neprestano povsod. Učiteljski poklic je način življenja, je poklic in poslanstvo hkrati."

Razlike med učenci, pomanjkanje sredstev in podpore ter hud pritisk zaradi visokih pričakovanj družbe so največji izzivi tega poklica, ste izpostavili na prireditvi.

"Te tri stvari se mi zdijo res pereče. Pomanjkanje sredstev in podpore, bodisi znotraj bodisi zunaj delovnega okolja, učitelji takoj ponotranjijo in prenesejo na svoja ramena. Na primer, učitelj si zamisli nekaj za dobro otrok in naleti na neodobravanje, vendar kljub temu še naprej razmišlja in išče poti za uresničenje ideje, ker ve, da bo s tem otroku zelo pomagal pri razvoju njegovih sposobnosti, spretnosti in znanj. Ali pa ni finančnih sredstev. Finančna podpora za nekatere projekte bi morala biti bolj sistemsko urejena. Vsak učitelj, ki ga poznam, kdaj odpre svojo denarnico in kupi to in ono, materiale, ki jih potrebuje za naslednji šolski dan, pa jih trenutno na šoli ni. Za to, da bo kakovostno izpeljal pouk, mu ni težko dati denarja iz svojega žepa. Bodisi da ima kateri od otrok rojstni dan in mu kupi kako malenkost, bodisi da so učenci nastopali in je povsem normalno, da jim podarijo neko pozornost ob koncu nastopa. Učitelj je ogledalo, na tak način motivira in spodbudi otroka, da gre naprej ne glede na ovire, ki jih mora premagati. Šola se ne more vedno odzvati v tolikšni meri, zato je to na učitelju, ki pa mu zaradi strasti in entuziazma tega ni težko narediti.

Hud pritisk družbe je dejstvo, ki ga je prineslo tudi ocenjevanje. Ko nekdo ni zadovoljen z ocenami, je učitelj vedno pod drobnogledom oziroma se mnogokrat s prstom kaže nanj, čeprav vemo, da ima učitelj samo določen vpliv na to, koliko otrok zna. Prepričana sem, da učitelji pri ocenjevanju iščejo in pomagajo izraziti pri otroku znanje in ne ocenjujejo njegovega neznanja. Pri vzgoji za učenje doma sta najpomembnejši vloga in podpora staršev, da se otrok nauči samostojno in odgovorno delati za šolo. Kaj pa učiteljeva avtonomija? Avtonomija učiteljev ima zelo prirezana krila."

Pred približno petnajstimi leti ste razred zamenjali z delom na zavodu za šolstvo, kjer se ukvarjate s politiko šolstva. Kaj trenutno snujete, katero vprašanje vas zaposluje?

"Zelo aktualna je prenova učnih načrtov, s tem se ukvarjamo vsi, pri vseh šolskih predmetih in področjih. Pred nami je velik izziv in se nadejam zelo pozitivnih učinkov. V glasbi imamo kar dosti za postoriti. Spremembe pozdravljam, zdi se mi, da bodo naša razmišljanja padla na plodna tla."

O čem denimo razmišljate?

"Na področju glasbe si želimo več izvajanja glasbe pri pouku. Manj govorjenja o življenjepisih skladateljev, značilnostih umetniških zvrsti, žanrov. Želimo si več petja, več ustvarjanja, več izvajanja, torej bolj dejavnostno naravnan pouk. Upam, da bomo pri tem uspešni. Če dosežemo to spremembo, bomo naredili velik korak naprej."

Je sicer glasbena vzgoja pri nas na primerljivi, morda zavidljivi ravni v primerjavi s tujino? Nemara kaj pogrešate pri tem pouku?

"Krasno je, da imamo v osnovnošolskem in srednješolskem sistemu pouk glasbe in pouk likovne umetnosti. Da nimamo zgolj pouka umetnosti, 'mišmaš', zmes vseh umetnosti. Po veliko državah v svetu imajo zgolj pouk umetnosti, pri nas pa se lahko na primer pri urah glasbe ukvarjamo z razvojem glasbenih sposobnosti, spretnosti in znanj. Pohvalimo se lahko še z odličnim glasbenim izobraževanjem, ki je sistemsko urejeno. Glasbeno izobraževanje v Sloveniji ni v rokah privatnega sektorja, kjer je vse prepuščeno tistim, ki tak pouk izvajajo, ampak je sistemsko urejeno, vključno s financiranjem, sprejetimi zakonskimi in podzakonskimi akti, učnimi načrti, cilji in vsebinami ter standardi. Smo ena izmed redkih držav v svetu s tako ureditvijo in zato na tem področju žanjemo uspehe. Letos je v glasbenih šolah vpisanih okoli 26 tisoč otrok, kar je velik uspeh.

Če se vrnem še k pouku glasbe v osnovni šoli – osebno menim, da pri predmetu glasbena umetnost ne bi potrebovali številčnih ocen. Pri tem predmetu se ustvarja, poje, igra na glasbila, posluša, v ospredju so osebno zaznavanje, občutenje in izražanje. Na poti ustvarjalnosti je pomembna takojšnja, besedna povratna informacija učitelja, ki otroka usmeri, ga spodbudi in motivira za ustvarjalne uspehe. Tako številčna ocena kar naenkrat izgubi težo. Težo dobijo učiteljeve besede, argument."

Zakaj je glasbeno izobraževanje tako zelo pomembno?

"Otroci se ob igranju inštrumenta ali ob petju sproščajo. Eden izmed največjih sprostitvenih momentov je, ko ugotoviš, da glasba v tebi vibrira. Otroci se tudi naučijo reda, ker moraš inštrument vsakodnevno ali redno vaditi. Že sam pouk inštrumenta poteka dvakrat tedensko in je že to neka vaja. Ukvarjanje z glasbo je po svoje fenomenalno učenje za življenje, nauči te samodiscipline, samoorganizacije urnikov, uvajanja nekega reda v življenje posameznika."

Podobne argumente slišimo tudi za pomen športne vzgoje, pa se zdi, da o njej vendarle slišimo več kot o pomenu kulturnega udejstvovanja.

"Ja, zanimivo. Pa je sistemsko denar dokaj enakovredno namenjen šolskim športnim in kulturno-umetnostnim dejavnostim. Morda je šport medijsko bolj odmeven. Nedelja na Valu 202 je namenjena športu, po televiziji je mnogo prenosov tekem. Majhen odstotek ljudi je v športu profesionalno aktivnih, velik odstotek ljudi pa športu sledi in se ob njem sprošča. Nekoliko drugačna slika je v kulturi in umetnosti - majhen odstotek je profesionalcev v kulturi, srednje velik odstotek ljudi se s kulturo in umetnostjo bogati v svojih prostočasnih dejavnostih. Kultura je medijsko manj pokrita in to se odraža v javnosti."

Ena izmed vaših zaslug je, da ste dvignili zborovsko petje, ki je bilo nekaj časa v upadu. Se je situacija z vsemi ukrepi izboljšala?

"Pred 20 leti smo res zaznali upadanje večglasnega zborovskega petja na osnovnih šolah. Posledično se je to nadaljevalo tudi na srednje- in visokošolskem nivoju šole, kar se je odražalo v odraslih zborih, v katerih imamo že od nekdaj problem s podmladkom. Ljudje med 25. in 40. letom niso pevsko aktivni v zborih, najbrž zato, ker so obremenjeni z družinskim življenjem in kariero ter za prostočasne aktivnosti ni toliko časa. Kljub temu da so v teh letih najboljše pevske sposobnosti, ker je glas zrel, telo pa zmogljivo, prožno. Če bi ustvarili piramido zborovskega petja, od enoglasnega petja v otroških zborih, nato večglasnega v mladinskih, nato pevski zbori v vsaki srednji šoli, ne bi imeli težav s pevci v akademskih in odraslih zborih.

Ko smo pred časom videli, da imamo težavo z večglasnim zborovskim petjem, smo se spomnili nekaj dobrih akcij. Ena takih je Zborovski BUM, s katerim smo začeli promovirati množično večglasno zborovsko petje na nivoju celotne države. Vse šole, ki so se želele udeležiti Zborovskega BUM-a, in teh šol je bilo več kot polovica, so vadile isti program. Programu smo vsaki dve leti dvignili zahtevnost in tako je rasla kakovost mladinskega zborovskega petja."

Do korone. Kakšen udarec je zborovskemu petju zadala korona? Kako je vplivala na pevsko kondicijo?

"Ko dve, tri leta ne poješ … Že če ne poješ pol leta, se pozna na glasilkah, na njihovi prožnosti, glasovni obseg se zniža, pljučna kapaciteta in dih se spremenita. Najbolj pa se pozna socialni moment, povezanost skupine, ki na vajah iz tedna v teden skupaj raste, posamezniki se povežejo, razumejo, hecajo, razvijejo svoj pevski žargon, povezanost med sabo in z dirigentom. Nastane enovita celota. Ko se skupaj poje, se srčni utrip posameznikov v skupini poveže, 'se uglasijo na isto frekvenco', bi lahko rekli, valovanje se razširi ne samo na celotno skupino, temveč se ponese tudi v prostor. To je moment, ki začara, omami, prevzame. Vse opisano se izgradi v procesu skupnih vaj. Če je proces prekinjen, vzpostavitev povezanosti skupine spet traja. Po koroni bomo potrebovali tri do pet let, da bomo zborovsko petje postavili na neko raven, še nekoliko dlje bo trajalo, da bomo prišli na tako visoko raven kot pred korono. Ker so tu še druge stvari, ki so prišle zraven, denimo financiranje. Če želimo skupino pevskega zbora peljati na koncert na drugi konec Slovenije, je to povezano s stroški avtobusa, ki so v primerjavi s predkoronskim obdobjem zelo visoki, kar je problem za vsako šolo. V Sloveniji se učitelji glasbe zelo trudimo vlagati v našo povezanost, v skupno energijo, pripravo skupnih akcij z enotnim programom. Spodbuja se skladatelje za ustvarjanje novih pesmi za otroške in mladinske pevske zbore, da tako skupaj, v sodelovanju gradimo na kakovosti dela."

Na zadnjem Zborovskem BUM-u v Ljudskem vrtu je skupaj prepevalo okoli sedem tisoč otrok. In to operne arije.

"Zadnji nacionalni Zborovski BUM je bil leta 2017, končali smo z operno tematiko. Po koroni smo ga obudili v regijski obliki v sodelovanju z Javnim skladom za kulturne dejavnosti (JSKD). Pripravili smo osnovni nabor pesmi, potem je vsaka enota program izpeljala po svoje, bodisi so se držali programa bodisi dodali kaj svojega. Lani smo želeli ponovno zagnati nacionalni projekt BUM-a, a so bile v Mariboru težave s financiranjem in smo idejo opustili. K sreči imamo odprta vrata v drugih občinah in napovedujem, da bo naslednji Zborovski BUM leta 2025 v Celju, ker so pokazali interes. Zborovski BUM se bo torej ohranil."

Ali današnje generacije otrok še tako rade pojejo ali pa se tudi na tem področju pozna vpliv tega, da so otroci obsedeli pred ekrani?

"Glasba je za otroke in mladostnike sprostitev ter tudi identifikacijski vzorec. V času najstništva je področje, na katerem se lahko izrazijo. Glasba je spremljevalec vseh njihovih lepih občutkov pa tudi notranjih stisk. Največkrat je to popularna glasba. Njeno petje je vezano na prsni register, zato se glasovni obseg otrok s to glasbo omeji. Drugo je zborovsko petje v šolah, ker je vezano na določen repertoar, ki ni popularna glasba, in v zadnjih desetletjih imamo težave z motivacijo otrok za zborovsko petje, če to primerjamo z zborovskim petjem v Jugoslaviji, ko je bil sistem drugače naravnan in se je skozi zborovsko petje oblikovala nacionalna identiteta. Takrat je bilo zborovsko petje v šoli nujno, skoraj že obvezno, danes pa je ta dejavnost prepuščena učiteljem na šolah. Torej šolski zbor zraste in pade s posameznim učiteljem glasbe. Če imamo vrhunske učitelje glasbe, ki pritegnejo otroke k petju že pri pouku, potem ni težav te otroke pritegniti še k petju v šolskem zboru. Nekateri učitelji so v tem res vrhunski. Pred nami je državna revija pevskih zborov v Zagorju ob Savi in menim, da bo spet kar velik naval. Za zborovsko petje me ne skrbi, ker imamo tako zelo motivirane učitelje glasbe."

Kaj pa posluh, se ta pri mladih spreminja? Drži, da pojejo nižje kot nekdaj?

"Če veliko pojemo, se širi tudi glasovni obseg, saj posegamo po vedno bolj zahtevnih materialih. Danes pa se vsakodnevno doma, v sklopu družine, skoraj ne poje več. In kot že rečeno, je popularna glasba omejena na obseg prsnega registra, kar je slabo za otrokov nastavek v glavnem registru. Če ne pojemo v otrokovem višjem obsegu in ga ne širimo, ga zavremo v razvoju. Problematika izvajanja popularne glasbe v povezavi z razvojem otroških glasov je duh časa na svetovni ravni, ne le pri nas. Zato je tako pomembno, da znajo učitelji otroke pritegniti k petju, pri katerem imajo možnost širiti glasovni obseg, hkrati pa vplivati na njihov posluh. Posluh se razvija tako dolgo, kot se razvijajo možgani. Razvoj možganov se zaključi po dvajsetem letu in tako lahko posluh razvijamo najmanj 20 let. Posluh je sicer odvisen od naših genskih predispozicij, ki so nekje omejene. Vsakdo torej lahko doseže svoj maksimum glede na svoje predispozicije, zato imajo eni boljši posluh, drugi pa slabšega, ampak tudi vsi, ki imajo slabšega, si ga lahko razvijajo vsaj 20 let svojega življenja. Pomembna je tedenska, če ne dnevna vaja."

Kako dobri pevci pa smo Slovenci? S petjem v zborih naj bi se ukvarjalo kar okoli 200 tisoč odraslih pri nas.

"V letu 2014 je JSKD opravil neformalno raziskavo in so našteli 200 tisoč pevcev v odraslih pevskih zborih. Ogromen odstotek za dva milijona slovenskega prebivalstva. Podatek zgovorno priča, da imamo petje v krvi, skupinsko petje je v naši tradiciji, kulturi. Vedno smo peli v skupini, pa naj gre za ličkanje koruze, druga skupna kmečka opravila, delo v tovarni ali za prosti čas. Časi so se spremenili, opravila modernizirala in niso več toliko vezana na skupino, ampak na posameznika v povezavi s stroji in digitalno tehnologijo. Toda genski spomin je ostal. Na Koroškem še vedno poznamo štiri-, petglasno petje. S tem se lahko pohvalimo v primerjavi z drugimi kulturami. Zato me za petje v Sloveniji sploh ni strah, ker je v našem genskem zapisu. Res pa je, da kulturo vedno poganjajo posamezniki, in v vzgojno-izobraževalnem sistemu so ti posamezniki na področju glasbe zagotovo učitelji glasbe. Zato je pomembno, da imamo angažirane učitelje glasbe, tako strastne, da 'rinejo' naprej."