
Glede na poplavno dogajanje in alarme, drame vseh vrst je kar težko izbrati, čemu nameniti pozornost, dan, uro, minuto ali sekundo. Poplavni boj ni tekma, kje je najhujše, ampak dejansko cela paleta hudih, težkih zgodb, zgodb o odrezanosti, obupu, a tudi upanju in sodelovanju in povezanosti. Tako je v Mežiški dolini močno na udaru Mežica, in to naselja na desnem bregu Meže, saj so potrgani tako rekoč vsi mostovi s središčem kraja na levem bregu, kjer so trgovine, zdravnika ... Tja bi lahko trmarili z avtom in nadaljevali peš, ampak želeli smo v srce in se zato prek hriba tja pognali z e-kolesom.

Stresni test v Brančurnikovem grabnu
Že na samem začetku šok v Brančurnikovem grabnu: potem ko mimo manjšega plazu ali odsekanega cestišča še zaviješ in drviš, mi je ob velikem plazu zastal dih. Večja hiša na desnem bregu grabna trmasto stoji, medtem ko spodaj puhti sveža zemlja. Kaj šele bo? Kje so reševalci? Morda jih zgane moj prvi tvit in raport, pa gas naprej. Preko Kota na Prevaljah vzpon, a tudi spust na Leše. Opazimo delavce, ki stabilizirajo cestišče ob daljnovodu. Hitro sem v križišču ob Hermonkovi kapelici križa na 886 metrih nad morjem (start je na 411 metrih nad morjem), nato pa spust v trenutek resnice.

Blizu doline najprej stop pri Kajžerju, na tej izletniški kmetiji nad Mežico nas sprejme Milka Gerdej: "Da se nas je sploh kdo spomnil. Pomagamo. Skuhamo po 50, 60 obrokov na dan za spodnje ulice. Pečemo kruh za gasilski dom, za evakuirance smo odprli naše brunarice. Med njimi je bila tu tudi družina, ki je na Prevaljah izgubila hišo. Sočustvovali smo z njimi, grozno je bilo. Mi smo videli na facebooku in jih obvestili." Še sami imajo pod hišo plaz, zaradi katerega se njen mož Avgust Gerdej skoraj ne vznemirja: "Odrezani smo bili od sveta. Meža je odnesla mostove. Ker pa je upadla, bo počasi boljše. Dobro, da smo skup stopili 'pavri' in reševali situacijo s traktorji, pogrešal sem kak krizni štab. Le gospa iz Rdečega križa je prišla in takoj smo se vključili. Pomagamo brez komande, kaj, kako in kam."
"Pomagamo brez komande, kaj, kako in kam"
Od Kajžarja se, zahvaljujoč kolesu, z avtom tu ne bi šlo, v hipu spustimo do Cablexa, kjer stroji brnijo in tiščijo mulj po parkirišču, ki je služil kot obvoz. Boštjan Lever je v skupini prvih delavcev sanatorjev: "Čistimo mulj in poškodovano opremo, most pa je zagozden tam v Meži za kontejnerjem."

Starejši ljudje sami ne bi zmogli
In že smo med ljudmi v prvi in drugi vrsti hiš ob podivjani Meži, ki je tokrat nižja kot prejšnje dni, in ker je posijalo sonce, so na polno pljunili v roke. Tudi 92-letna ženica nosi kamne in pravi, naj ta mladi govorijo. "Vse je bilo pod vodo. Starejši ljudje so tukaj osamljeni, po 80, 90 let stari, če nas mlajših in kmetov ne bi bilo, ki so pomagali z odrivanjem materiala, bi bila katastrofa še večja," pove Viktorija Kolar, ki pomaga čistiti.

Hribovski kmet Franc Ladinik s Plata je vedno zraven: "Važno je bilo, da smo s stroji zajezili cesto, da ni zalilo cele ulice. Cel hrib je bil tu, najmanj deset kmetov."

Starejši so zelo hvaležni pomoči. Tudi hiša Majde Pušnik je bila zelo na udaru: "Zelo sem vesela, da mi sosedje, mladina, ogromno pomagajo, blato imam do dnevne sobe. Prisrčna hvala, tudi novinarju, da ste prišli, ampak proti naravi ne moremo kaj, srečni smo, da smo živi," spregovori modrost.

Ljudje si še vedno pomagajo z enofazno elektriko, signala bolj ali manj ni. Le Telemach gre skozi. Vodo lahko dobijo pri kmetih.
Bog ne daj varovanih stanovanj
Desni breg Meže je močno poškodoval tudi sicer živahni Starijev potok (pri bivšem kopališču), ki teče mimo Savne Cimr proti Meži, cev se je zadelala in na cesto nanesla ogromne gmote kamenja - vse do Meže. Ironija, da so tu hoteli postaviti varovana stanovanja, pravi soseda s popolnoma zabitim dvoriščem in zasutim avtom. Ki sicer ni njihov. A ljudje so dobre volje, lopate, samokolnice pojejo, pomagajo si, čebelar Marjan Dimec je sosede povabil na šnops in golaž.

Od lokacije za "varovana stanovanja" naprej pa je tudi poročevalec lahko krenil le peš, preko "deske", saj bicikl ob močnem toku vode pač ne bi bil varen. Neki kužek noče čez, ne zdi se mu varno. Lastnika ga opogumljata. Do štaba civilne zaščite in župana bom moral preko Meže. Kako pa?

Brv kot most na Neretvi
Vsakdanji izziv ljudi s tega konca je dostop do ... česarkoli, saj bi želeli v kraj, kjer so trgovine, lekarna. To lahko opravijo le preko brvi ob lovskem domu, ta je namreč edina vez s centrom, če jim to seveda dovolijo, saj je brv zastražena z gasilci na obeh straneh in označena s policijskim trakom. Ni namreč prav varna, del ograje je polomljen. Kot so na Neretvi pomagali ranjencem na novem mostu, zdaj v Mežici osnovne stvari lahko dostavijo preko te brvi. "Držite se desno," mi zavpije mladenka v rumenem jopiču in že drvim čez, mimo Narodnega doma do štaba v gasilskem domu, kjer je direndaj, vojaki, gasilci, civilisti.

Župan Mark Maze je bil videti zaskrbljen, a me pozdravi z dvignjenim palcem. "Še vedno je voda visoka, treba je očistiti, kar se da, težava je elektrika, Senčna vas in Plat, to moramo čim prej rešiti, pa zalita Cablex in Ferolin, da se mulj ne strdi. Skrbi pa nas plaz, ekipa je bila tam, gre za velike količine zemlje, strah nas je, da bi se spustil v porečje reke Meže s hišo vred. To je nasproti Štrikerja, od Torčeve ride 300 metrov naprej," je kratek raport. Kdaj bo karkoli urejeno, na primer pontonski most rešitve, ne more napovedati.
Ker v Mežici signala A1 ni, za bralce portala Vecer.com ne morem v živo, zato želim brž do prve "luči sveta", spet prek migajoče brvi, pa čof v vodo in po deski gor. Dve plastenki vode podelim, saj bom zdržal s polovičko svoje. A prvi signal šele nad Lešami, kopica SMS-ov, naj se oglasim, tviti, slike in videi letijo za vas.
Ob poti nazaj pa znova šok v Brančurnikovem grabnu - zavrem, saj tokrat na nasprotnem bregu ljudje, lastniki, ki so le nemočno opazovali dogajanje, zemljino in delo strojev. Še včeraj je tu stala lipa, pravi stanovalec. Kaj več pa ne. Razumemo. Izrazi na obrazu so dovolj zgovorni. Sami so na varnem, evakuirani. Zaželim jim srečo.