Brezdomci in zima: Umetnost preživetja na ulici

Pozimi je brezdomcem še posebej težko. A lahko zimo, vsaj v Ljubljani, preživijo bolj ali manj na toplem. Dan lahko začnejo z zajtrkom v Dnevnem centru za brezdomce Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote v Ljubljani. "Že štiri leta z možem prihajava sem, kjer pomagava pri pripravi obroka in pri pospravljenju. To počneva, ker želiva biti koristna in si na ta način izpopolniva dan," razloži Sanela Vidovič ob našem obisku dnevnega centra. Vidovičeva ni brezdomka, je bil pa brezdomec svojčas njen mož, ki je v Slovenijo prišel iz Bosne in se zaposlil kot gradbeni delavec. Ko je pred dobrimi desetimi leti podjetje propadlo, je pristal na ulici. Takrat je izvedel za Vincencijevo zvezo, ki mu je pomagala po svojih močeh, da se je postavil na noge.

"Izogibajte se slabe družbe"

V društvu poleg brezplačnega zajtrka nudijo večerjo, obleko, pranje oblačil, pomoč pri iskanju zaposlitve, stanovanja, ustrezne zdravniške in socialne pomoči. V njihov ogrevani center se lahko zateče vsak brezdomec, ki se želi družiti, pomagati pri pripravi hrane, ročno izdelovati kakšne izdelke ali zgolj počivati. Tu lahko ostane vse do 11. ure, ko se dnevni center zapre, in se nato vrne ob 15. uri, ko znova odpre svoja vrata. Če je sprejet v tamkajšnje zavetišče, lahko ponoči še prespi. "Da je nekdo sprejet, mora najprej napisati prošnjo za sprejem v zavetišče, razen v redkih primerih, ko nas pokliče socialna služba iz bolnišnice, da nekdo potrebuje posteljo takoj po zdravljenju, ali v drugih izrednih primerih," pojasni Ana Nuša Zavašnik iz omenjenega društva. V zavetišču je na voljo sedem postelj, ki so namenjene zgolj moškim. Roman Petrič je tod že dve leti. Pred tem je preživel pet let na ulici. "Življenje na ulici je kruto, zato mladim svetujem, naj hodijo v šolo in se izogibajo slabe družbe," pravi.

Prenočevanje omejeno na tri mesece

V ljubljanskem zavetišču prenočuje polovica njim znanih obrazov, o katerih Mateja Pišorn pravi, da pridejo tudi na pogovor ali ko potrebujejo pomoč pri urejanju osebnih stvari. Taki prenočujejo vsako noč. Druga polovica jim je neznana in se pogosto menja. "Prenočevanje je sicer omejeno na tri mesece z možnostjo izjem. Posameznika poskušamo usmeriti, da se vključi v kakšno drugo storitev, na primer v 24-urno bivanje v našem zavetišču ali morda v zavetišče kakšne sorodne organizacije. Prav tako se zavzemamo, da se vrne v domače okolje, če so tam razmere urejene, ali se odloči za katero od oblik programov, ki nudijo namestitveno podporo, ali se celo popolnoma osamosvoji in si poišče stanovanje." Sogovornica še doda, da v zavetišču lahko prespijo tudi tujci, do tri noči.