SLOVENIJA

(ANALIZA) Desnica izgublja mesta: "Zori ideja, da je Janša bolj ovira kot dodana vrednost pri mobilizaciji glasov"

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Franc Kangler je napovedal, da se ne bo več potegoval za župana Maribora.
Andrej Petelinšek

Z nedeljskim drugim krogom županskih volitev se je končalo letošnje supervolilno leto, ki se nikakor ni razpletlo po željah strank politične desnice. Levoliberalni pol je slavil na parlamentarnih in predsedniških volitvah ter na referendumih, porazi desnice pa se kopičijo kot po tekočem traku. Zadnjega predstavlja neuspeh njenih županskih kandidatov v mestnih občinah. V Mariboru se nekdanji župan Franc Kangler ni mogel zoperstaviti Saši Arsenoviču, v Celju se z županskega stolčka po 24 letih poslavlja Bojan Šrot, ki ga je premagal Matija Kovač. Desnosredinska kandidata sta v nedeljskem drugem krogu županskih volitev klonila tudi v Kranju in Murski Soboti. Se je volilno telo tudi na lokalni ravni z desne nagnilo v levo?

Vrzel med podeželskimi in mestnimi občinami

Politologinja in strokovnjakinja za lokalno samoupravo Simona Kukovič pravi, da vsaj formalno ni nobenega dvoma, da so absolutni zmagovalci osmih lokalnih volitev v Sloveniji nestrankarski župani. "Težko pa bi potrdila tezo, da se je Slovenija tudi na lokalnih volitvah nagnila v levoliberalno smer. Prej bi rekla, da se je Slovenija na lokalnih volitvah odločila za apolitičnost," ocenjuje Simona Kukovič. Po njenih besedah je število županov, ki so bili izvoljeni na listah SLS, SDS in NSi, večje od seštevka izvoljenih županov levosredinskih strank: "Tudi pri izvoljenih občinskih svetnikih gre odstotek v prid pomladnim strankam. Je pa res, da se je na letošnjih lokalnih volitvah še bolj pokazala vrzel med ruralnimi in mestnimi občinami, saj so v mestih slavili levosredinski kandidati, v podeželskih občinah pa kandidati pomladih strank."

Zmaga levosredinskih kandidatov v mestnih občinah po njenih besedah ni presenetljiva in sovpada s politikami ter jedrno ideologijo, ki jo zagovarjajo politične stranke levega pola. Desnosredinske stranke, ki na drugi strani več pozornosti posvečajo podeželju in ruralnim predelom, na tokratnih lokalnih volitvah v boj za župansko funkcijo v mestnih občinah zagotovo niso poslale najmočnejših kandidatov, meni Kukovičeva: "Je pa dejstvo, da se tudi volilno telo spreminja, čemur smo bili priče na primer v Mestni občini Celje, čeprav je tudi tukaj vprašanje, ali je šlo zgolj za podporo 'novi energiji' ali je k uspehu pripomoglo tudi glasovanje proti dosedanjemu dolgoletnemu županu." Rezultat Kovača v Celju je bil po njenih besedah zagotovo presenečenje prvega kroga, manj pa drugega: "Trendi namreč kažejo, da imajo župani, ki se odločijo ponovno kandidirati, večje možnosti za zmago v prvem krogu, v drugem pa možnosti zmage drastično upadejo."

Desnica izgublja volivce v mestih

Ko gre za dolgoletne veljake z lokalnega političnega parketa, velja spomniti, da so volivci poleg Šrota in Kanglerja zavrnili tudi nekdanjega koprskega župana Borisa Popoviča, ki mu v Kopru v prvem krogu volitev ni uspelo ogroziti zmage Aleša Bržana, je pa od starih obrazov na oblasti v Ljubljani ostal Zoran Janković. Je čas za menjavo generacij napočil tudi v lokalni politiki? Drži, da so se volivci v Kopru in Mariboru odločili dati še en mandat aktualnima županoma, čeprav Kanglerjev rezultat iz prvega in drugega kroga ni zanemarljiv, a ju ne moremo primerjati z Jankovićem, ki je politično precej močnejša figura, poudarja Simona Kukovič: "Njegova zmaga je bila povsem pričakovana že v prvem krogu – deloma zaradi njegovega dela, deloma zaradi karizme in personalizirane politike, deloma pa tudi zaradi šibke konkurence tako z levega kot desnega pola."

Sociolog Gorazd Kovačič poudarja, da lokalnih volitev ne moremo enačiti s parlamentarnimi, saj je vsako lokalno okolje po svoje specifično: "Na lokalni ravni štejejo druge stvari. Vsak župan oziroma občina je zgodba zase, koalicije, ki se sklepajo na lokalnem nivoju, pa so lahko precej drugačne od tistih na državni ravni." Edina splošna ugotovitev, ki se je pokazala na vseh letošnjih volitvah, je po njegovih besedah ta, da desnica izgublja volivce v mestih in da s svojo radikalnostjo v geografskem smislu vedno bolj postaja periferna politična sila. "Če pogledamo mestne občine, imajo župana samo še v Novem mestu, izgubili so ga v Celju in Krškem, v Mariboru, Kranju in Murski Soboti niso uspeli, v Ljubljani pa sploh niso poskušali oziroma so dvignili roke od prestolnice," pojasnjuje Kovačičeva. Ko gre za rezultate županskih volitev, so lahko zadovoljni predvsem v SD pod vodstvom Tanje Fajon, ki je s 14 izvoljenimi župani med strankami zaostala samo za SLS (15) in prehitela tudi SDS (12), ob tem pa ji je uspelo obdržati oblast v enakem številu mestnih občin kot pred štirimi leti. V Kranju, Velenju in na Ptuju bodo še naprej županovali Matjaž Rakovec, Peter Dermol in Nuška Gajšek, v Murski Soboti pa je bil za župana izvoljen Damjan Anželj. Županska kandidata SD pa sta bila v drugem krogu uspešna tudi v Tolminu in na Jesenicah. "To je pokazatelj kar dobre usidranosti stranke na terenu," rezultate SD na županskih volitvah komentira Simona Kovačič.

Novi celjski župan Mitja Kovač je poskrbel za največje presenečenje lokalnih volitev.
Sašo Bizjak

Ljudje nagrajujejo predvsem učinkovitost

V največji vladni stranki Gibanje Svoboda pod vodstvom premierja Roberta Goloba so se na lokalne volitve podali prvič, saj je bila stranka ustanovljena januarja letos. S 404 osvojenimi mandati v občinskih in mestnih svetih je Svobodo med strankami sicer prehitela le SDS (493), so se pa Golobovi županski kandidati odrezali slabše od pričakovanj. Ko gre za mestne občine, je v Novi Gorici v drugem krogu slavil njihov kandidat Samo Turel, v Kopru pa je bil v prvem krogu uspešen njihov skupni kandidat Aleš Bržan. "Težko je prodreti z županskimi kandidati, če si tako rekoč nastal šele včeraj. So bili pa županski kandidati, ki jih Gibanje Svoboda lokalno podpira, marsikje izvoljeni, ne nazadnje je takšen primer tudi ljubljanski župan Janković," pojasnjuje Simona Kovačič. Za razliko od SD in Svobode Levica na terenu deluje zelo šibko, vendar pa ne gre spregledati, da je bil novi celjski župan Kovač do zdaj mestni svetnik iz vrst najmanjše vladne stranke. "Levica je na nek način dobila župana Celja, ki je sicer nastopil kot nestrankarski kandidat," dodaja Kovačičeva.

Pa lahko ob porazih Šrota in Kanglerja sklepamo, da so volivci dokončno rekli ne tako imenovanim lokalnim šerifom? Simona Kovačič pojasnjuje, da lahko "šerifovanje" razumemo kot specifičen slog vladanja, odločanja in komuniciranja določenih županov, ki v mestih poskušajo lastnoročno delati red tudi s tem, da posegajo v pristojnosti drugih služb: "Takšen župan se verjetno obnaša kot šerif, ampak dokler ljudje mislijo, da je pri svojem delu učinkovit, mu tega ne zamerijo. To v bistvu razumejo kot županovo prisotnost na terenu." Tako v Ljubljani kot tudi v Mariboru so volivci še enkrat nagradili dosedanja župana, ki ju vseskozi spremljajo afere. Arsenovič se je moral spomladi v javnosti zagovarjati zaradi incidenta z mladoletnikom, a mu Mariborčani tega, da je očitno ocenil, da mora kot župan opravljati tudi naloge policistov in redarjev, niso preveč zamerili. "Na lokalnih volitvah se vedno znova pokaže, da ljudje nagrajujejo predvsem učinkovitost, manj pa jim je pomembno, ali je županski kandidat tudi absolutno pošten in korekten. Mariborčani so razumeli, da je to, kar je d zdaj naredil Arsenovič, dovolj učinkovito v primerjavi z njegovimi predhodniki oziroma protikandidati, zato so mu s prepričljivim odstotkom zaupali še en županski mandat," dodaja Simona Kovačič.

Hegemonski položaj Svobode

Ob zaključku supervolilnega leta velja izpostaviti spoznanje, da se je Gibanje Svoboda uveljavila kot najmočnejša liberalna sila, ki združuje levosredinski politični milje in ima največjo odgovornost za vodenje države. Politolog z ljubljanske fakultete za družbene vede Marinko Banjac ocenjuje, da so se v tem letu namesto stabilizacije političnega prostora odprle nove kritične razpoke, ki zahtevajo odgovore politike: "Na levi strani postaja jasno, da stranka Levica izgublja zagon in bo morala poiskati odgovor na vprašanje, koga sploh naslavlja. V svojih sporočilih, ki sicer pomembno prispevajo k dvigovanju relevantnosti socialnih vprašanj, ne najdejo naslovnikov. Celotna koalicija je prek serije volitev ponovno dobila mandat, da uresniči zastavljen načrt. Ob tem je ključna vloga pripisana predsedniku vlade Golobu, ki je dejansko akumuliral veliko političnega kapitala."

Ravno Svoboda je po mnenju našega sogovornika iz serije letošnjih volitev izšla kot zmagovalka ne samo na državnozborskih, temveč tudi na lokalnih volitvah in referendumih, deloma prav tako na predsedniških volitvah. "Kot liberalna sila je zasedla hegemonski položaj. Vprašanje je, koliko socialne demokracije bo v tem kontekstu sploh mogoče. Deloma se bo to izkazalo prav kmalu po rekonstrukciji vlade," izpostavlja Banjac. Množica letošnjih volitev je prinesla največ razočaranja v desnosredinski politični prostor. SDS je z večnim predsednikom stranke Janezom Janšo doživljala serijske poraze, pri čemer velja podčrtati splošno ugotovitev, da so imele skoraj vse volitve (ne)posreden antijašev refleks. "Na desnici počasi zori ideja, da je Janša bolj ovira kot dodana vrednost pri mobilizaciji glasov. Rekel bi, da imajo prav tisti, ki trdijo, da je SDS brez Janše obsojena na izgubljanje podpore. Ne glede na to, da prav Janša po drugi strani predstavlja ključni faktor odbojnosti – torej razlog, da veliko ljudi, tudi tisti z bolj konservativnimi vrednotami, zagotovo ne bi volili SDS," pravi Banjac.

Leto superporazov Janše

Največja opozicijska stranka se bo do konca leta sestala na seji sveta, a večjih pretresov ne gre pričakovati. Na desnici je mnogo oči uprtih v Anžeta Logarja, ki je nedavno odstopil kot predsednik ljubljanskega odbora SDS, še vedno pa ostaja vodja sveta stranke. Za zdaj nič ne kaže, da bi se v vrhu stranke odločil izzvati Janšo (notranje volitve v stranki bodo šele leta 2025), prav tako je malo verjeten njegov izstop iz SDS in posledično odhod na samostojno politično pot. Če v kratkem ne bo sprememb, bi Logar lahko hitro zapravil kapital, ki si ga je za neodvisno držo ob podpori več kot 400.000 volivcev pridobil med potegovanjem za predsednika republike. "Supervolilno leto je tudi leto superporazov Janše. Seveda v SDS iščejo interpretacije, da so dosegli uspeh z Logarjem kot predsedniškim kandidatom in da se na lokalni ravni niso odrezali slabo. Po moji oceni je bila Logarjeva kandidatura med drugim tudi preizkus, čeprav morda niti ne načrtovan, kakšen je domet nekoga iz SDS, ki bi bil v retoriki veliko manj oster in ne bi produciral ali zaostroval političnih delitev," dodaja Marinko Banjac.

V zadnjih štirih letih, odkar Matej Tonin vodi NSi, so krščanski demokrati po novembrski zaušnici na referendumih prvič javno naznanili odcepitev od Janše, s katerim na vladni ravni v vlogi premierja ne želijo več sodelovati. NSi napoveduje samorefleksijo in katarzo desne sredine, ki bi jim čez štiri leti omogočila vrnitev na oblast. "Kritike in zahteve po umiku Janše niso vzniknile kar z jasnega, ampak so simptom končnega dometa stranke in podobe celotne desnice. NSi je kot stranka, predvsem pa njen predsednik Tonin, uvidela, da bodo v takšni konstelaciji še naprej v senci Janše, zato zahtevajo in očitno tudi uresničujejo spremembe v orientaciji. Pri tem očitno ne vedo ali nočejo vedeti, da ni problem v drugih, temveč tudi v njih samih. Izhajajo iz konservativnih družbenih in kulturnih vzorcev, v gospodarskem smislu in po imidžu bi radi delali vtis napredne stranke. Mislim, da s to srečko nimajo dobitne kombinacije," je izpostavil Banjac.

Golob lahko vlada tudi sam

Pod črto - zahtevno volilno obdobje se je z drugim krogom lokalnih volitev naposled končalo. Letos smo odšli na volišča večkrat kot kadarkoli prej, kar je ob neprestani ter intenzivni politični propagandi utrudilo volilno telo, poleg tega so politične stranke obrnile ogromno količino denarja. Slovenija bo naslednjič odšla na volitve šele jeseni 2024, ko bomo izbirali osmerico evropskih poslancev. Do takrat se glede na prakso delovanja SDS obeta kakšen referendum, sicer pa velika večina parlamentarne politike računa na umiritev političnih razmer in osredotočanje na reševanje krize. Na državni ravni skorajda ni možnosti za predčasne volitve, saj ima Svoboda z 41 poslanci dovolj glasov za vodenje manjšinske vlade, če bi Goloba morebiti zapustila koalicijska partnerja SD in/ali Levica.

Marinko Banjac sicer pravi, da je utopično pričakovati umiritev političnega prostora. "Najprej zato, ker politika nikoli ni statična. Vladna koalicija bo morala iskati sinergije, ob tem pa bodo obstoječi različni pogledi na urejanje zdravstva, stanovanjsko problematiko, zahteve sindikatov in drugih zadev prinašali možnost kritik, da vlada nima vseh odgovorov, kar zna počasi načeti priljubljenost Goloba in Svobode, posledično pa celotne vlade. Kritiko bo gotovo kontinuirano vnašala SDS, ki bo obenem iskala rešitve za interne probleme, ki so se izkristalizirali v tem letu, potem ko je domet stranke z Janšo na čelu vedno bolj limitiran. Po drugi strani brez Janše praktično ni SDS. Gordijski vozel, ki bo dajal dinamiko na desni v letu 2023," je sklenil Banjac.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?