(TEST) Opel končno z atraktivno mokko

Revolucija? Morda pretirano, toda nesporno je, da je mokka v drugi generacijski izvedbi drugačna, sveža, oblikovno zanimiva. Pa ne gre le za karoserijski kroj, marsikaj velja tudi za notranjost oziroma tisto, kar ima voznik pred seboj. Končno, bi bilo mogoče reči.

Odkar je nemški Opel zamenjal lastnika - dolga desetletja, skoraj stoletje je bil pri ameriškem General Motorsu, sedaj je pri francoskem PSA, ta pa pri novem koncernu Stellantis -, je marsikaj drugače. Gre za sinergijo, kar je pri novi mokki precej opazno. Ne le to, da so jo posadili na novo skupno osnovno, kar seveda zmanjša stroške, temveč so uporabili tudi kaj drugega, recimo osemstopenjski samodejni menjalnik, ki mu ukazuješ s pomičnim stikalom - kot pri kakšnem citroënu. Po novem je v primerjavi s prejšnjo mokko ta bistveno krajša, in sicer za krepkih dvanajst centimetrov. Se pozna - zadaj sedeči imajo precej omejen prostor za kolena, za glavo še gre. In končno je tudi prtljažnik volumensko prikrajšan oziroma skromen, pri čemer so zanemarili nekaj pričakovane in nujne praktičnosti, saj ni nobene kljukice za kakšno vrečko ali kaj drugega. Škoda.

Če že morda spregledaš drugačno zunanjost, pri čemer ti pade v oči prednja maska z lučmi in vsemi drugimi detajli, ti skoraj mora ostati v spominu notranjost, ali bolj natančno, armaturna plošča. V dveh ne preveč ločenih delih se razteza vse tja do sovoznika, pri čemer je zadnji, torej infozabavni del rahlo obrnjen k vozniku. Merilniki na dvanajstpalčnem zaslonu pred voznikom so v celoti digitalizirani, tisti za gorivo bi lahko bil nekaj večji ali vsaj bolj čitljiv. Na volanu je še precej stikal, tudi za klimo in radijski sprejemnik, pa kakšen asistenčni sistem vklopiš/izklopiš s klasičnimi stikali, kar je pametno. Ugajata prednja sedeža z izvrstno bočno oporo telesoma (oprema ST line), ergonomija nič ne trpi, tudi mokka zna imeti ključ, ki je lepo v žepu in z njim elegantno odklepaš/zaklepaš vrata. Končno, je treba znova reči.

Motorja ne razganja od moči, a je solidno zvočno zadušen, tako da ni prvi hip jasno, da je trivaljnik. Čeprav je športni terenec, pri katerem so maso zmanjšali za omembe vrednih 120 kilogramov, nima velike oddaljenosti trebuha od tal, tudi 4x4 ne, zato je njegovo poslanstvo predvsem urbano, seveda tudi podeželsko. Ni pokimavanja, hitrejša vožnja prinaša nekaj hrupa v notranjost, podvozje je, pričakovano, ugoden in dovolj udoben kompromis. Velja tudi za porabo, ki je seveda manj ugodna, kot napoveduje tovarna. Zopet znano.

Opel z novo mokko ne povečuje konkurenčnosti le v razredu primerljivih športnih terencev, temveč tudi znotraj koncerna. Ne bo enostavno. Toda še enkrat - končno.