(TEST) BMW X2 v priključnohibridni izvedbi se pelje vsaj 40 kilometrov na elektriko, če voznikova noga ni težka

X2 je predvsem kupejevski športni terenec, vendar ga ni prav veliko ne v dolžino in ne v višino. Spredaj se sedi nekaj višje, vendar ne previsoko. Je pa zanimivo sedenje zadaj: dva, tretjemu je prostor odmerjen že precej skopo, sedita nenavadno visoko in dobro vidita naprej, kot bi bila v kinodvorani. Pohvalno je, ker niso povsem zanemarili praktičnosti: naslonjalo zadnje sedežne klopi je nastavljivo, dno ob podrtih sedežih povsem ravno, električne polnilne kable so potisnili pod prtljažni pokrov, kar koristi uporabnosti prtljažnika in njegovemu videzu. Čeprav ima štirikolesni pogon (Xdrive), ki ga zagotavlja elektromotor, je vsem jasno – kakšnega resnega, umazanega, barvi in laku škodljivega terenskega preskusa ne bo videl. Navsezadnje je premijski pa naprodaj za denar, ki v kali zatre takšne ideje.

Čeprav tovarna napoveduje, da baterija zadošča za vožnjo okoli 50 kilometrov, njen doseg nikoli ni segel čez 40 ali 41 kilometrov. Na domači, torej hišni vtičnici se baterija, če le ni povsem prazna, napolni v dobrih štirih urah. Teh 40 kilometrov na okoljsko prijazno elektriko je predvsem urbanih oziroma jih avto zmore, ko je za volanom neagresiven voznik. Nobenega ostrega pospeševanja, nič ali zelo malo hitrosti čez 50 ali 55 km/h. V tem primeru se je mogoče res precej voziti na elektriko. V električnem režimu zmore X2 največ 135 ali morda 140 km/h, ampak potem se zaloga elektrike bliskovito izprazni. Poraba tedaj, ko gre avto zgolj na bencin, se ustavi pri manj kot šestih litrih goriva, kar je zelo spodobno. Mimogrede – tovarna v hibridnem načinu vožnje napoveduje porabo bencina okoli 1,8 litra, kar je misija nemogočega.

Sklep je torej jasen in nič bistveno drugačen kot pri drugih priključnih hibridih: če lahko polniš baterijo doma in če se življenje s tem avtom dogaja predvsem na krajše in nezahtevne razdalje, gre. Ampak cena …