To seveda spoznavamo tudi pri nas, saj je pandemija silovito zasekala v slovensko avtomobilsko dejavnost - pa ne le v prodajo avtomobilov, ki predstavlja vrh ali konec tega početja. Ampak Macron je ob tem dejal še nekaj, česar ne bi smeli prezreti kot nepomemben drobni tisk.
Renault postaja velika ne le Macronova, pač pa vsefrancoska, evropska in tudi slovenska skrb. Zdi se, da se je znašel na nevarnem robu, tako nevarnem, da mu bo morala pomagati država, ki je sicer njegova 15-odstotna lastnica. Objavljeni načrt prestrukturiranja jemlje iz klasične orožarne: odpuščanje, zmanjšanje proizvodnje, morebitno zapiranje tovarn oziroma obratov. Toda ponujena roka države ne bo kar tako. Francoski predsednik je bil kar presenetljivo jasen: pomagali bomo, jamčili bomo tudi za posojilo pet milijard evrov. Nato pa je dodal še nekaj besed, ki bi jih morali in smeli zlasti pri nas primerno razumeti - naj Renault razmisli o relokaciji proizvodnje. Kaj je imel v mislih?
Renault je skupek 18 tovarn, od tega jih je le šest v Franciji, druge so raztresene vsepovsod, tudi pri nas. Niti en avto, ki nastaja v Franciji, ne bi smel nastajati v tujini, je dodal Macron. V podrobnosti ni šel, lahko pa si jih dovolj smiselno razložimo sami. Ko ti gre za nohte, ko so napovedi bolj črne od najbolj črnogledih, ko obstaja realna možnost, da se ti pred Elizejsko palačo* zbere nepregledna množica delavcev iz deloma državne avtomobilske tovarne oziroma skupine, je pot do gospodarskega nacionalizma znotraj EU bolj ali manj odprta. Naj bodo Renaultove tovarne na tujem še tako učinkovite in v vseh pogledih neproblematične - in to menda zelo velja za novomeški Revoz, zadnji dve leti največjega slovenskega izvoznika, ki neposredno zaposluje okoli 3000 ljudi -, ne morejo računati na solidarnost oziroma razumevanje nacionalne politike. Ta hoče imeti mir doma, za vse drugo ima zelo malo ali nič posluha, Evropska unija gor ali dol. In bilo bi zelo nenavadno, če bi ta famozna francoska relokacija izginila kot fatamorgana.
*sedež francoskega predsednika
