Avtomobilska industrija doživlja krizo megalomanskih razsežnosti

26.10.2021 05:00
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Večer

Eksodus avtomobilske industrije je na eni strani dokaz zmote globalnih razsežnosti oziroma absolutnega zaupanja v pravilnost gospodarske (kapitalistične) doktrine, na drugi pa (tudi) slovenski paradoks.

Avtomobilska industrija doživlja krizo megalomanskih razsežnosti. Ko se je pred nekaj meseci že zdelo, da je najhuje že mimo - kupci so se začeli vračati v trgovine, posel je tekel razmeroma dobro -, se je tisto najhujše šele pokazalo oziroma prišlo. Pomanjkanje nekaterih, predvsem elektronskih sestavnih delov ustavlja tovarne po tekočem traku. Posledice so že sedaj zelo nazorne: cene se zvišujejo, kopičijo se zaloge nedokončanih avtomobilov, dobavni roki se podaljšujejo v dolge mesece, celo leta. Obstaja stična točka avtomobilske industrije ne glede na nacionalnost oziroma poreklo: vse (pravzaprav skoraj vse) so v enakem položaju. A to je jalova tolažba.

Bolj ali manj se ve, kje je sloviti kavelj: tisti, ki izdelujejo polprevodnike in druge elektronske dele, glavne krivce za nastalo situacijo, so v pretežni meri doma v Aziji. In veliko jih je na Kitajskem. Lani se je povpraševanje avtomobilistov skoraj bliskovito zmanjšalo, letos se je prav tako precej hitro povečalo; nastale praznine ni mogoče hitro zapolniti, kajti gre za dele, brez katerih ni nobenega računalnika, telefona, vetrnice in podobno. Globalizacija, ki je polno zaživela pred desetletji in jo je inavguriral razviti Zahod, je temeljila na preprosti matematiki: nerazvitim ali manj razvitim (predvsem v Aziji) bomo velikodušno ponudili nekaj drobtinic, to pa bo zadostovalo, da bo to, kar bodo naredili, poceni. Tako se je tudi zgodilo, in to kljub temu da so doma hirale in propadle številne tovarne, celo dejavnosti. Drobtinice tam daleč so se sčasoma spremenile v kruh, brez katerega Zahod in z njim avtomobilska industrija ne moreta. Ne drži? Koliko Evropejcev, Američanov, Avstralcev in vseh drugih, ki se uvrščamo med razvite, ni v zadnjem desetletju internetno nakupovalo na Kitajskem, ker je tam poceni in dovolj dobro? Ne prav malo. Zlasti Kitajska kot dokaj nova velesila to dobro ve in vse zadrege s polprevodniki zanesljivo niso zgolj posledica tega, kar je povzročila pandemija, pač pa tudi geopolitičnih napetosti na relaciji Bruselj-Peking in Washington-Peking, če omenim največje partnerje v tej igri.

In kje je omenjeni paradoks? V prepričanju ali domnevi, da se nič ali malo ponavlja. Nekoč s(m)o dolge mesece, pogosto tudi leto ali čez, čakali na novo pločevino. Nekajdnevno spanje pred avtomobilskimi trgovinami, da si se lahko vpisal na čakalno listo, je bilo znana rekreacija. Tudi s cenami je bil križ. Zdelo se je, da so ti časi za vedno minili.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta