Lani smo našteli dvanajst odstotkov več brezposelnih kot v predcovidnem letu 2019. Redno zaposlitev je imelo 85 odstotkov zaposlenih, pet odstotkov jih je delalo v prekarnih oblikah dela. Brez dela je bilo največ mladih med 15 in 29 leti. Še bolj neusmiljena statistika je v gostinstvu, kjer je bilo januarja letos 15 odstotkov ali 5600 zaposlenih manj kot leto prej, ko epidemije še ni bilo.
Kljub vladnim pomočem, za katere smo se tudi debelo (pre)zadolžili, in snovanju izhodne strategije za okrevanje, ko bomo epidemijo resnično obvladali in se iz nje, zdravstvenih delavcev, bolnih in žal tudi umrlih oblastniki ne bodo več norčevali s preletom vojaških letal, prihajajo s terena opozorila, da se bo armada brezposelnih še povečevala. Trinajst tisoč podjetij je že zaprlo svoja vrata, veliko jih ima žal že priprta. Tudi zaradi nekateri nesmiselnih ukrepov, ki se ne spreminjajo samo za to, da ne bi trpel ego predlagateljev, ne glede na posledice, žrtve, stiske, žal tudi samomore. Lansko poletje je namreč pokazalo, da se virus na prostem, ko so bile plaže in hoteli na Obali, v gorenjskih biserih in še kje polni, ni bistveno razširjal. Po zaslugi ministra Zdravka Počivalška se je celo ugotovilo, da bi za službene naročilnice lokali lahko vseskozi poslovali ...
Več solidarnosti in posluha
O položaju delavstva je v času turbokapitalizma treba govoriti še bolj kot kdajkoli prej. Tuji lastniki zaradi zvišanja minimalne plače zapirajo tovarne in se odrekajo, kot pravijo, odlično podkovani, a predragi delovni sili. Čeprav se slednji povišica le malo pozna. Delovni migranti se morajo za to, da bi lahko delali v soseščini, ker doma ne morejo, nenehno testirati. Različne oblike dela na daljavo so nas priklenile na zaslone digitalnih aparatov daleč preko osemurnega delovnika. Ko je nadrejenim samoumevno, da jim boš na voljo kadarkoli, skozi množico spletnih orodij, s katerimi nekateri v strahu, da ne bodo zadovoljili svojega šefa, hodijo tudi spat. Miloščina za uporabo lastnih delovnih sredstev, ki čuvajo delodajalčeve in mu zmanjšujejo stroške, prihaja po kapljicah.
Kaj si o položaju, predvsem pa o pravicah delavstva mislijo v državni administraciji, nazorno kaže aroganten odnos do sindikalnega gibanja. Na pogajanja ne pošiljajo pravih sogovornikov, spreminjajo dogovorjene in parafirane dokumente in se zlažejo, da so bili ti usklajeni s socialnimi partnerji. In ko ti na to opozarjajo, jih (pre)slišijo. In ko se ne zgodi nič. Vse do volitev, ko bodo potrebovali glasove, ki bi jim omogočali nadaljevanje iger z delavci brez meja.
Žal so se tudi beli ovratniki, predvsem v državnih podjetjih, nalezli te arogance. Delavsko soupravljanje priznavajo le v primerih, ko je to usklajeno z njihovimi mnenji in interesi. Ob čemer ignorirajo ustavo in delovnopravno zakonodajo ter bolj zgovornim pretijo z delovno knjižico.
V težkih časih, ki jih preživljamo, bi potrebovali več solidarnosti, posluha za delavce in sodelavce in medsebojne pomoči. Živel 1. maj, praznik dela in delavstva!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
