Železni repertoar skoraj vseh oziroma velike večine avtomobilskih tovarn tedaj, ko poročajo o svojih poslovnih/finančnih rezultatih, je znan: najprej epidemija covida, zatem zapiranje tovarn ali ustavljanje proizvodnje, nato težave z dobavo nekaterih sestavnih delov, posledično pa dolgi dobavni oziroma čakalni roki. Tako je že nekaj časa, tako je tudi pri nas, tako bo očitno še vsaj eno leto - nekateri so prepričani, da še precej dlje.

Avtomobilske tovarne – seveda ne vse – so ujete v ta začarani krog dolgih čakalnih rokov. Še bolj to občutij(m)o kupci. Ti imaj(m)o dve možnosti: ali se odločij(m)o za nakup tistega, kar imajo avtomobilski trgovci v zalogi, ali pa se postavij(m)o v vrste, ki so različno dolge, v nekaterih primerih se raztegnejo v še pred časom nepredstavljivo dolgih dvanajst mesecev, sem in tja celo več. Pred časom je verjetno odmevala novica, da je Toyota doma, torej na Japonskem, prenehala sprejemati naročila za športnoterenskega land cruiserja, kajti čakanje se je raztegnilo na skoraj štiri leta!

Prva možnost, torej nakup iz zaloge – to ponuja večina slovenskih zastopnikov/trgovcev – je rešitev za tiste, ki na vsak način hočejo imeti avtomobil čim prej ali skoraj takoj. Toda to tudi pomeni, da je izbira zelo pičla, pa najsi gre za barvo, opremo ali kaj tretjega. Tako se lahko zgodi, da se na domačem dvorišču znajde avto, ki nima »prave« barve, pa tudi ne opreme ali pa celo nekaj tistega, kar si sicer ne bi omislil ali tudi ne potrebuješ oziroma ne želiš. In ker je avto trajnejša potrošna dobrina, ki bo pri hiši verjetno kar nekaj časa, pri čemer gre za eno večjih investicij, je treba o takšni možnosti temeljito premisliti.

Druga možnost je znana in zadnje čase razumevajoče sprejeta: avto po meri in opremi. Čakanje pa je dolgo in gotovo tudi vedno bolj negotovo. Dilema, ki postaja vse bolj vroča in aktualna, je znana: bodo tovarne jamčile ceno avtomobila tudi po letu dni? Ta hip jo verjetno še, vprašanje je, koliko časa še. Pri nekaterih zastopnikih/trgovcih je še v pogodbi klavzula, ki jamči ceno v primeru, ko se avto ne podraži za več kot pet odstotkov. Ampak pet odstotkov se v sedanjih okoliščinah zdi nekaj, kar je povsem nerealno oziroma obljuba iz časov, ki so bili vesoljno drugačni, kot so zdaj. Rešitev?

Ko se pretolčeš čez vse tisto, kar spada v železni repertoar avtomobilskih poročil o poslovanju v letošnjem letu, ne moreš pregledati, da je šlo letos veliki večini izjemno dobro - nekaterim kot še nikoli do zdaj. Plusi pri prometu in dohodkih, še večji pri dobičkih – ob manjši prodaji. Bi se smel zaradi tega kakšen avto za cent ali dva poceniti?!