Zavestna izbira dobrega

V časih, ko je prevladujoča komunikacija med ljudmi psovanje, stalno netenje in vzdrževanje konflikta, zlasti na družbenih omrežjih, se zdi vse težje izstopati iz centrifuge žaljivk in primitivnosti ter ohranjati mirnost in načeto dostojnost ob načrtnih podžiganjih in provociranjih. V časih, ko se je nestrpna retorika v javnem prostoru že povsem normalizirala, ko se politične debate, sploh interpelacijske v parlamentu, merijo v doziranjih nesramnosti ter podcenjevalnem in zasmehovalnem obnašanju in odnosu do državljanov, se zdi vse težje ohranjati in ne nazadnje tudi živeti civilizacijske norme in vrednote. A hkrati zlasti v teh časih najbolj potrebujemo odmik od slabega, ki skuša preglasiti dobro. Zato potrebujemo tudi zavestno držo, odločitev in izbiro, saj nenehna histeriziranja in razdiralna, sovražno naravnana politika in posledično skrhani odnosi med nami niso načini, ki bi jih - še posebno dolgoročno in v prihodnosti - želeli do konca udomačiti.

Konec leta običajno terja rezime, presek pod črto, osebni in širši družbeni premislek, ki je žal še vedno prežet z epidemičnimi neskončnostmi. Ob prelomu leta naj bi načeloma sledila nekakšna prevetritev - vsak pri sebi premeri, kakšno leto pušča za sabo, katere navade ohranja ali opušča, se zaveže, kaj vse bo uresničil, si obljubi, kaj bo v novem letu spremenil, storil zase in za druge. Prazniki, zlasti družinski božič, pa tudi dan samostojnosti, ki mu sledi, so vsaj začasna zaustavitev prehitro drvečega ritma, ki nas prepogosto oddaljuje od ljudi, s katerimi smo si (naj)bližje. Ko smo pri Večeru zdaj že ustaljeno pred božičem poiskali sogovornike različnih generacij in poklicev iz mesta in s podeželja, da bi skupaj pretehtali trenutek in se ozrli naprej, smo znova prikimavali pomenu (t)istih vrednot in dejanj, ob katerih se počutimo povezani in dobro.

Prijazna beseda na vsakdanji ravni vendarle ni in ne sme biti presenečenje, pričakovanje najslabšega pa tudi ne naša stalna naravnanost. Vse pogosteje smo namreč začudeni, ko nas kdo nenadoma lepo in mirno ogovori, ne pa srdito nadere ali zasuje z očitki. Kar je v predbožičnih pogovorih na terenu pozitivno presenetilo in navdalo z optimizmom, so predvsem razmisleki o vrednotah, ki štejejo - o družini, prijateljih, skrbi za sočloveka, tudi o zdravju. Stalno si jih moramo dopovedovati, jih ponavljati, saj jih nikoli docela ne doumemo. Tako je recimo 20-letni reševalec poudaril, da vzgoja za egoizem, ko misliš le nase in na svoje koristi, ni prava pot - temveč je treba najti solidarnostne vzgibe.

Spodbudni so impulzi mlajših, o katerih imamo pogosto napačno predstavo, češ da so v individualizirani družbi začrtali smer zgolj iskanja lastnega udobja, ne oziraje se na skupnost. Skrb za drugega hkrati presega materialne podpore, ki se običajno okrepijo decembra, in je tudi globlja od sočutja do ranljivejših. Ali kot je strnila rokodelka v Celju: denar se zapravi, toplih besed pa ne pozabiš. Zavestna drža za drugačne odnose od nas terja trud, predvsem pa poskuse razvijanja empatičnosti. Le tako lahko lajšamo tudi raznovrstne stiske, proti katerim nihče od nas ni imun.