Ko je Spomenka Hribar pred davnimi leti napisala svoj famozni članek z naslovom Zaustaviti desnico, se je marsikomu zdelo, da pretirava. Toda če danes pomislimo, kakšna sodrga so v teh 26 letih postali desničarji, moramo priznati, da je bila naravnost jasnovidna.
Kultura zmerjanja
Ne govorim o desnici kot o političnem prepričanju. Govorim o kulturi javnega oglašanja. O podivjani, poniglavi, primitivni kulturi zmerjanja in zamerljivosti. O izgovorih, da je treba po vseh teh desetletjih levičarskega enoumja škartirati politično korektnost in v ta namen suspendirati osnovno vljudnost, da ne rečem civilizacijske norme političnega in medijskega komuniciranja. Prevrednotiti vse vrednote od sociale do kulture. Vse pomisliti in vse povedati. Z domnevno nujno neprizanesljivostjo. Vse je dovoljeno. Ker je demokracija. Resnica boli. Ergo, imamo pravico, da ljudem pljuvamo v obraz in se na vse poserjemo.
Desničarstva kot prepričanja v današnji Sloveniji skorajda ni. Desničarstvo je postalo psihološko, socialno, politično degradirana, četudi s pogruntavščinami modernih medijev in socialnih omrežij posodobljena državljanska drža, rebrandana kot alternativna desnica. Ta sicer ni nepovezana z vrednotami SDS, NSi, GOD, SLS, NLS, LNBP - ne nujno identičnimi niti vedno konvergentnimi ali kaj šele zavezniškimi -, vendar jo definira predvsem za naštete značilen način razmišljanja in javnega priglašanja k besedi. Bolj gre za zlohotnost in frustracije, zaničevanje in izključevanje, negativizem in nergaštvo. Predvsem pa za odsotnost argumentacije. Diskreditacija pač bolj zaleže.
Za večjo prepričljivost
Zaradi mene lahko kdorkoli izjavi, da ne razume umetnosti Simone Semenič in Maje Smrekar in da si ne zaslužita Prešernove nagrade. Ampak to danes ni dovolj. Treba je reči, da gre za degenerirano umetnost, ki jo cenijo samo pokvarjenci in pasjejebci. Treba je sesuti vse Prešernove nagrajence za nazaj in za naprej. Ker jo je nekoč dobil Kardelj. Ker jo je nekoč zavrnila Svetlana Makarovič, ki še danes rada pozira z rdečo zvezdo. In za večjo prepričljivost je treba diskreditirati tudi letošnjega nagrajenca Borisa A. Novaka, ker da je njegov stric med vojno dajal likvidirati nekomuniste.
Zaradi mene lahko kdorkoli izjavi, da ne podpira stavke Štrukljevega sektorja, ker da si učitelji ne zaslužijo višje plače, pa še budžeta za to nimamo. Ampak to danes ni dovolj. Šolnike je treba ozmerjati z izkoriščevalskimi paraziti pri koritu in dodati, naj nikar ne računajo na našo podporo, ker je sin njihovega glavnega sindikalnega zastopnika vnuk slavnega komunističnega predsednika, pa še stanovanje da mu je kupil z ziher nakradenim denarjem.
Samouresničujoča se prerokba
Če se vrnem k Spomenki Hribar, je na posledice njenega poziva mogoče gledati tudi drugače. Ne bom zdaj rekel, da je ona za to kriva, vendar se mi zdi njeno takratno zaustavljanje desnice v retrospektivi samouresničujoča se prerokba. V Sloveniji smo ves ta čas dejansko zaustavljali desnico. Sprva je bilo blokiranje še benigno, na dolg rok pa se je začelo nabirati in nabirati in za nepoboljšljive levičarje je postalo kar samoumevno.
Desnica, ki je videla, da ne zlepa ne zgrda nikamor ne pride, pa je začela zaostrovati svoj način političnega komuniciranja s svetom - no, ne toliko politična stališča, resnici na ljubo. In tako je zlasti SDS postala leglo vsega, o čemer tukaj govorim, njen presvetli predsednik pa vulgarni velemojster zaničevalnega diskurza o degenerirancih in buzerantih. Janez Janša je frustrirani feldmaršal kulturnega boja, ki so ga 26 let ustavljali kot utelešenje zla, dokler se ni sam toliko diskreditiral, da je to res postal.
Kaj se lahko iz tega naučimo? Čeprav je danes videti, kot da še nikoli ni bilo tako nujno zaustaviti vsaj steklih psov desnice, če že ne desnice kar počez, se spomnimo, da se to proaktivno postavljanje blokad ne obnese. Po mojem bolj zaleže, da jih ignoriramo. Da jih pospravimo v njihov filtrski balonček. Kjer se bodo pogovarjali samo s samimi seboj. Ne zaslužijo si naše pozornosti.
Strategija je tvegana, lahko pa poskusimo.
