"Če bomo skrbeli za tovrstno živalstvo, bomo skrbeli tudi za naše vire pitne vode," opisuje dr. Maja Zagmajster svet slepih in po navadi brezbarvnih živalic, velikih od manj kot milimetra do nekaj centimetrov. Njihov svet je vezan na čisto vodo pod površjem zemlje, kjer bi se na prvi pogled zdelo, da ne živi nihče. A raziskovalka iz Skupine za speleobiologijo ljubljanske biotehniške fakultete opisuje živahen živalski svet podzemnih jam kraškega sveta in medzrnatega sveta vod, ki ga raziskuje skupaj s kolegom Teom Delićem in drugimi sodelavci. Prav medrznate podzemne vode predstavljajo v Sloveniji kar 90 odstotkov pitne vode. "Med prodom ali peskom je prostor. Te živali živijo tam, v teh prostorčkih. Namesto vida uporabljajo druga čutila, da se znajdejo v prostoru," opisuje nekraški habitat podzemnih, vodnih živali. "Nekatere živalske vrste so razširjene tako na kraškem svetu kot v medzrnski vodi. Prek živali lahko ugotavljamo podzemne povezave med vodnimi področji, ki se nam morda sploh ne zdijo povezana," z navdušenjem opisuje Maja Zagmajster. "Ta območja so bila nekoč povezana ali pa so morda še vedno, na načine in po poteh, do katerih človek ne more dostopati. To so naši predhodniki ugotovili na vrsti jamskega ježka, ki živi v zgornjem delu Kolpe, in v porečju Save. To nekdanjo povezanost teh podvodnih svetov pa so potrdile tudi druge raziskave."
Varuhi svetovnega naravnega bogastva
Slovenija velja med raziskovalci podzemnega živalskega sveta za vročo točko. Imamo izjemno številčnost različnih živalskih bitij. "A značilnost teh živalskih vrst je tudi, da so vezane na zelo ozka območja, kar pomeni, da lahko napačen poseg v en podzemni vodni ekosistem živalsko vrsto popolnoma izbriše," opozori Maja Zag- majster na ranljivost krajev, kjer je hranilnih snovi manj, a vendar dovolj za preživetje živali, če se le ohrani naravno okolje. Ljubljansko polje je svetovni fenomen s kar 29 izključno podzemnimi vrstami. Med njimi je pet takih, za katere raziskovalci vedo, da živijo le v tem predelu. "S tem, ko varujemo vire pitne vode, varujemo ne le nacionalno, ampak svetovno naravno dediščino," opisuje pomen živih bitij v vodi, ki skrbijo tudi za čiščenje podzemnih vod. Na Dravskem polju živijo podzemni raki in polži. Tudi v Slovenskih goricah so, pripoveduje, v vsakem čistem vodnjaku odkrili lasten podzemni živalski svet. "Ko ljudje vidijo te živalice, so presenečeni, a upam, da tudi ponosni," postavlja biologinja jamske živali ob bok medvedu, risu, volku in jelenjadi v gozdovih. "Le na dinarskem krasu namreč najdemo jamskega ožigalkarja, školjke, cevkarja, tu živi tudi največji jamski vretenčar na svetu - človeška ribica, imamo pa tudi izjemno pestro skupnost rakov in hroščev," našteva Maja Zagmajster. "Podobno bogastvo pa imamo tudi v mikrookolju nekraškega podzemnega vodnega sveta. Tudi tam redno odkrivamo nove vrste in jih nekatere prvič opisujemo."
Ker nimamo prave zelene politične opcije, vodilna mesta tudi v službah, ki skrbijo za okolje, zasedajo ljudje po političnem ključu, ne pa na podlagi strokovnosti
Z ustavo zaščitena pitna voda
Tudi profesor z ljubljanske naravoslovno-tehniške fakultete dr. Mihael Brenčič opozarja, da prepogosto kot družba raje pogledamo stran, kot da bi se soočili s problemi in izzivi, ki so pred nami. Opisuje vodne sisteme po Sloveniji in kako je voda, ki teče manj časa, bolj ranljiva od tiste, ki teče do zajetja daljši čas. V Sloveniji z uredbami določena vodovarstvena območja varujejo vire pitne vode - tiste, ki že oskrbujejo prebivalce s pitno vodo, in tiste, ki se jih varuje preventivno, saj predstavljajo potencialne zaloge pitne vode. "Zaščiti se napajalno zaledje - v vsak vodnjak in izvir voda od nekod priteče in vselej gre za več podobmočij - nekatere dele je treba varovati bolj, druge manj," opisuje posledice naravnih danosti in dinamike toka voda. Dravsko in Ptujsko polje sta skupaj eden največjih vodonosnikov v državi, saj je na širšem območju niz vodnih virov, ki zagotavljajo pitno vodo za okoliške kraje, Maribor in Ptuj. Na vodovarstvenih območjih se pitna voda varuje s tremi vrstami ukrepov: prepovedmi, omejitvami in zaščitnimi ukrepi, ki praviloma predpisujejo določeno ravnanje. Ali neki objekt sploh spada na vodovarstveno območje, pa se presoja na osnovi analiz, ki so predpisane v pravilniku o kriterijih za določanje vodovarstvenih območij. "Prepovedi so zelo redke," opisuje profesor realnost, v katero se prevedejo zakonska določila o prepovedih. S predpisano analizo tveganja se namreč presodi in odloči, kakšen vpliv bo imel določen prostorski poseg na vodni vir. "Tu pridemo do strokovne presoje, a tudi do usklajevanja različnih interesov," našteva industrijo, kmetijstvo pa tudi infrastrukturne in politično-investicijske projekte. "Četudi imamo trenutno dobro podzemno vodo in tradicijo strokovnosti, imamo težave pri uresničevanju zapisanih načel," opozarja in opiše primere iz preteklosti ob gradnji avtoceste, ko so se interesi pogosto uskladili, a tudi primere, ko so bili sklenjeni slabi kompromisi.
Denar gre naprej, a okolje ostane
Na to, da so prebivalci vse bolj aktivni in angažirani pri tem, da zaščitijo svoje okolje, opozori tudi britanska raziskovalka z raziskovalnega inštituta za vode na univerzi v Cardiffu Nia Thomas. V Slovenijo je prišla na tabor za divje reke (Wild Rivers Camp), ki so ga konec septembra organizirali v okviru mladinske mreže za zaščito rek (Youth Network for River Action). Opisuje zasajevanje rastlin, ki zagotovijo naravno filtracijo in čiščenje vode. "Stvari se premikajo, a počasi in pot je še dolga. Zato je še toliko pomembnejše deljenje izkušenj, da ne ponavljamo istih napak, ampak se raje učimo drug od drugega." Opisuje onesnaženja rek in dolgotrajne sanacije. "Omejiti industrijo je zelo težko. Zakonodaja je, a se je ne spoštuje ali pa se nanjo pozabi, ker ni primernega nadzora. Pravila in zagotovila o zaščiti niso dovolj. Treba je zagotoviti nadzor nad tem, ali varovala še delujejo in ali se predpisano spoštuje. Škoda, ki ostane po nesreči, ali sanacija, ko se enkrat tovarna zapre, ima po navadi za okolje posledice, ki so dolgotrajnejše od obdobja, ko je industrija dejansko delovala. Zato je treba zagotoviti, da akterji nosijo odgovornost. To pa se lahko naredi le z zakonodajo in s tem, da se s predpisi zamejijo možna onesnaženja," je jasna doktorska študentka. Opazuje, kako je okolje tudi v Veliki Britaniji področje, kjer se najprej začne z varčevanjem, četudi bi moralo biti zadnje. "Če kaj, bi si morali prizadevati, da okoljske agencije dobro delujejo. Če pride do nesreče in onesnaženja, bo šlo za čiščenje v vsakem primeru ogromno denarja. Bolje in lažje je, če mislimo vsaj malo naprej," razlaga Nia Thomas, a hkrati sama prizna, da v sedanjem političnem sistemu ta dolgoročni pogled umanjka. "Naš planet in okolje pa preprosto ne delujeta na obdobje štirih let, kolikor trajajo politični mandati."
Dr. Darko Drev opozarja na predlog novega pravilnika o pitni vodi, ki predvideva v zadnji različici tudi ukinitev zunanjih monitoringov kakovosti pitne vode na mestih uporabe
S postopkovno formalizacijo nad strokovnost
O tem govori na fakulteti za gradbeništvo in geodezijo tudi dr. Darko Drev. Dolgoletni sodelavec na inštitutu za vode in nekdaj aktivni član ekološkega foruma opozarja, da je razkorak med zatrjevanimi cilji in dejanskimi političnimi ukrepi še večji. Slovenija še ni prenesla direktive EU o pitni vodi iz leta 2015, ki predvideva izvedbo novih ocen tveganja. Opozarja na predlog novega pravilnika o pitni vodi, ki predvideva v zadnji različici tudi ukinitev zunanjih monitoringov kakovosti pitne vode na mestih uporabe. "To ni dobro," poudari znanstveni sodelavec na inštitutu za zdravstveno hidrotehniko, ki je prepričan, da bi izrecna ustavna zaščita pravice do pitne vode morala pomeniti, da se nadzor še okrepi in poostri. Izriše naravno okolje, ki ga v veliki meri določajo kraške značilnosti. "To pomeni, da med površinskimi in podzemnimi vodami ni ostre meje in se onesnaženje zato takoj pozna. Ob tem je zdaj država glavna nosilka odgovornosti, da zagotovi kakovost podtalnice in zdravstveno neoporečnost vode vsakemu prebivalcu. To bi moralo pomeniti, da še bolj varujemo vodna telesa," razlaga dr. Darko Drev. A izboljšav ne vidi. "Pri državnih monitoringih se mikrobiološka kakovost podtalnice sploh ne meri. Tudi država hoče imeti dobre rezultate, saj mora poročati in odgovarjati EU," skomigne. Opozarja, da se marsikdaj namerno ne želi meriti določenih kazalcev. Hkrati je težava, da področje upravljanja voda pade pod različna ministrstva: od okolja in zdravja do gospodarstva in kmetijstva pa tudi do javne uprave, saj številna dovoljenja izdajajo na upravnih enotah.
"Ključni problem je, da se na vseh področjih vse utemeljuje predvsem na formalizmih in postopkovnih zahtevah, nihče pa se ne poglobi v vsebino," opozarja dr. Darko Drev. Tako umanjka tudi skrb za javni interes. Zanj bi morali skrbeti na javnih uradih, a ker nimamo prave zelene politične opcije, vodilna mesta tudi v službah, ki skrbijo za okolje, zasedajo ljudje po političnem ključu, ne pa na podlagi strokovnosti, opisuje, kje so po njegovem prepričanju globoki temelji težav. Posledično vidi napačen razvoj, ko politika klone pod različnimi parcialnimi interesi in se znižujejo standardi in zahteve. "Politiki mislijo, da bodo s tem, ko umikajo zahteve, analize in soglasja, skrajšali trajanje postopkov za pridobitev dovoljenj. A to ni res. Problem je preobširna birokracija, ki ni strokovna. Če bi postopke na posameznih področjih vodili strokovnjaki, bi lahko vse potekalo hitreje in bolje. Žal pa strokovnost pri nas ni cenjena. To vidimo pri vsakem projektu, vsakič znova," opozarja doktor inženirstva. Našteva inženirske standarde, ki so natančni in jasno opisujejo pričakovane rezultate. Ti so vključeni v presoje vplivov na okolje, ki upoštevajo tudi najnovejšo tehnologijo, h kateri se industrijski onesnaževalci zavežejo, da jo bodo uporabljali. Le seznam smernic najboljših razpoložljivih tehnologij z vidika varovanja okolja obsega več kot 18.000 strani. "To so strokovna vprašanja, ki zahtevajo specifična znanja," opozarja dr. Darko Drev. Zdaj pa se lahko pri dokumentih presoj vplivov na okolje opazi, da so pričakovani rezultati popolnoma nerealni. Podobno je pri rednih monitoringih. "Analiza monitoringov, ki jih opravijo podjetja in nato vključijo v svoja letna poročila, mi je pokazala, da so ti v 30 ali 40 odstotkih v celoti nerealni, nemogoči. A gredo skozi, uradni organi jih sprejmejo. Nihče jih ne ustavi," opozarja predavatelj z ljubljanske fakultete. Prepričan je, da je nadzor umanjkal tudi v primeru požara v Kemisu na Vrhniki. "Gre za temeljna vprašanja. Kdo je postavil tja ta objekt? Kdo je naredil tehnološki načrt? Kdo je opravil revizijo? Kdo je podpisan pod požarnim elaboratom? Če se ugotovi neprimerno strokovno ali malomarno delo, je treba ukrepati - ali znotraj stroke ali kazensko, če gre za tolikšno škodo," je prepričan. "Seveda pa če ni tožnika, ni sodnika. A velika onesnaženja okolja so stvar kazenskega postopka, ta pa predvideva tudi drugačen postopek, ko nihče ne more skrivati podatkov."
Opisuje postopke planiranja in umeščanja objektov v prostor, izgradnje in nato obratovanja. "Pri objektih, ki so lahko tudi nevarna industrija, gre na koncu za to, ali bo izbrana ustrezna tehnologija in ali bo ustrezno poskrbljeno za varnost in nadzor," je prepričan. A hkrati priznava, da sedanji sistem ne zahteva, da bi v teh postopkih sodelovali pristojni in za to najbolj usposobljeni strokovnjaki, kar celoten postopek postavi pod vprašaj.
Izvajamo veliko monitoringov, marsikateri pokaže slabe rezultate. Odziv je po navadi ta, da je bilo verjetno nekaj narobe z monitoringom in ga je zato treba ponoviti
Stopiti in stati skupaj
V civilni iniciativi, pravi Brane Golubović, so tudi prek izkušnje vpisa pravice do pitne vode v ustavo, prišli do sklepa, da mora biti varuh vode vsakdo od nas. "Tudi takrat, ko to ni lahko." Voda, je prepričan, bo dobrina, ki bo velikim korporacijam v prihodnje omogočala preživetje in enormne dobičke. "Tega se ljudje zavedajo, a so prepričani, da se to v Sloveniji ne more zgoditi. Pa se je na neki način že zgodilo," ponovno omeni primer Magne, ob čemer poudari, da ne postavlja pod vprašaj investicije, ampak območje, ki ga je država za to namenila. Pojasni, da so zadnji meseci dokazali, da lahko korporacije s pomočjo vlad in z lobiji dosežejo svoje: nižanje okoljskih in socialnih standardov. "Zato je še kako pomembno, da vsakdo od nas postane zaščitnik naših vodnih virov, da nam pride v zavest, da pri tem ne more biti odstopanj. Sam polagam veliko upanja v mlado generacijo," pravi Kamničan.
Mlada aktivistka iz Banjaluke Dragana Skenderija je pred dnevi sredi Ljubljane opisovala most čez reko Krušćico. V zadnjih mesecih so ga poimenovali "most hrabrih žena Krušćice". Prebivalci zaselka, ki nosi isto ime kot reka, so se v začetku avgusta odločili upreti se predvideni gradnji hidroelektrarne, od katere naj bi velike koristi pobral predvsem lokalni politik. Hidroelektrarna bi zahtevala zajezitev in preusmeritev toka Krušćice. S tem bi se okoliškim prebivalcem odvzel vir pitne vode. "Ljudje so naredili blokado na mostu, da stroji niso mogli do gradbišča," se spominja Dragana Skenderija. "Nato je prišla policija. Najprej običajne enote, nato specialci. Protestnikov je bilo okoli 60, policistov 250. Začeli so odrivati in tepsti ljudi, tudi ženske, a ti so stali." In obstali. Dogovorjeni so bili, da na policijsko nasilje ne bodo reagirali. Policija je odšla in pride le občasno, protesti pa se nadaljujejo vsak dan. Prebivalci so si pred mostom naredili lopo in se izmenjujejo. Še vedno jih je večina lokalnih prebivalk, a podpora in aktivisti prihajajo tudi iz drugih okoliških krajev ter tudi iz Sarajeva. "Policija je mnoge popisala in jim izrekla globe. Kaznovani so, ker branijo naravno bogastvo, svojo vodo," pravi mlada aktivistka in doda, da je zanjo pri celotni zgodbi najlepše, da narava združi in povezuje ljudi, da stopijo in stojijo skupaj. "Ne glede na to, da je v državi vse razdeljeno in razcefrano, tam na mostu hrabrih žena ni važno, kdo si, od kod si. Ljudje tam stojijo in se borijo skupaj."
