Melita Forstnerič Hajnšek
Natanko pred letom dni smo na festivalu Borštnikovo srečanje od žirije urbi et orbi slišali, da je v slovenskem teatru veliko razkošnega dekorja in malo vsebine, da se predstave ukvarjajo same s sabo, da se izogibajo zavzemanju jasnega stališča in samorefleksije do lastne pozicije v slovenski družbi in umetnosti. Da ne vzpostavljajo odnosa do sveta. (Pre)dolg citat, a žaloigra Emilia Galotti je prav taka predstava "meščanskega teatra", ki bi šla v nos lanski žiriji. A točno taka, kot je - kot klasični gledališki komad v vseh pogledih izpred dveh in pol stoletij in izčiščeno zrežirana uprizoritev, je v slovenskem teatru prav tako potrebna in upravičena. Ker cel tak diapazon poetik in pristopov ti naši repertoarji in publika, seveda, tudi potrebujejo in prenesejo.
Dilema, ali danes uprizarjati Lessinga ali ga aktualizirati in mu odstraniti mizogina mesta, je nesmiselna. Ker potem bi enako veljalo tudi za Shakespeara ali Goetheja ali končno tudi Cankarja. Gledališče, vsaj evropsko, je zasnovano na literaturi, zato je tudi sporadično poseganje v svetovno dramatiko nujno in upravičeno.
Režiser Igor Vuk Torbica, ki ga "bremeni" zvezdniški status čudežnega dečka z nekdanjega yu-prostora, in njegova stalna dramaturginja, Katarina Pejović sta se razsvetljenskega teksta lotila spoštljivo. Odlično ga je na novo, tako da je sveže zablestelo vse mojstrstvo vrhunskega dramatika in prvega sodobnega dramaturga, prevedla Mojca Kranjc. Emilia Galotti je za režiserja in dramaturginjo letošnje problemsko nadaljevanje Tita Andronika v zagrebškem ZKM, s podobno temo: umorom hčere zaradi oskrunjene očetove časti.
V ospredju te drame naključij, nastale na vrhuncu gibanja Sturm und Drang - viharništva, ki je nastala le sedemnajst let pred francosko revolucijo, ni razredni boj, kot so najpogostejše interpretacije tega teksta. Politična drama o meščanski morali, uteleša jo Emiliin oče Odoardo (prefinjena kreacija Matjaža Tribušona), ki se upre dekadentni aristokraciji, princu Guastalskemu, ki si poželi Emilio (zlasti v uvodnem, malce spodmaknjenem prizoru sijajen Aljaž Jovanović), se v novi uprizoritvi posveti osvobajanju ženske, razpete med patriarhalnimi konvencijami in nebogljeno pozicijo neukega, pohlevnega, krepostnega meščanskega dekleta. Maruša Majer, nova članica Drame, kot Emilia Galotti, na prvi pogled ni mogla razviti vsega svojega igralskega potenciala. A njena pasivnost, (samo)žrtvovanost sta terjali utišano, navznoter obrnjeno trpnost na poti od subjekta do zgolj objekta. Čeprav je naslovna protagonistka, je bistvena v svoji odsotnosti, kot žrtev norm, časti in strasti vseh tistih, ki jo na koncu pogubijo. Njena edina akcija je prav odločitev za smrt. Filmsko zagoneten v stilu najboljših kriminalk je končni prizor, ko oče hčer ustreli.
Prespraševanje o vlogi ženske pri ohranjanju in spodkopavanju vzvodov patriarhata je temeljno izhodišče predstave. Druga dva ženska lika v drami sta prav tako trpna Emiliina mati (Petra Govc) kot nosilka tradicionalnih vrednot in drugačna, aktivnejša grofica Orsina, prinčeva zavržena ljubica (dinamična, odlično stopnjevana igra Maše Derganc).
Scena (Branko Hojnik, ki tačas obvladuje skoraj vse ljubljanske odre) je preprosta: ogromna, premikajoča se vertikala sredi prizorišča zamejuje prizore; rekvizitov je zelo malo in kajenja ogromno, preveč. Cigareta predstavlja enega največjih suspenzov. Prinčev komornik (Janez Škof) je v svoji živčni, odsekani gestiki nenehno v oblaku dima, kar nima kake globlje in smiselne sporočilnosti. Sicer pa je aktualni nosilec Borštnikovega prstana (prav na dan reprize, o kateri pišemo, je bil razglašen) vnovič ustvaril eno svojih markantnih vlog, tokrat vsečasnega prekotruplaškega karierista.
Še ena Lessingova tema je aktualna: odnos vladajoče elite do umetnosti. Slikar Conti (Tadej Toš) je gmotno in v vseh pogledih odvisen od muhavosti "trga", ki ga tedaj v fevdalizmu še ni, uteleša ga razuzdani princ. "Kaj počne umetnost," vpraša dvornega slikarja. In njegov odgovor: "Umetnost hodi za kruhom, princ." Princ pa: "Tega ji ni treba, tega ne sme - na tem mojem malem ozemeljcu že ne." Osupljivo aktualno v bistvu.
Prvi in zadnji prizor te stilizirane, minimalistične uprizoritve sta koreografirana, v upočasnjenem tempu prehajanja vseh protagonistov. Kar moti pri sicer sugestivnih prizorih odklepanja in zaklepanja dogajanja, je glasba Erica Satieja Gymnopédie no.1, ki je sicer prekrasna, a zlajnana na vseh možnih odrih in nosilcih in deluje zares klišejsko. Le še Carmina Burana bi bila hujša v tem kontekstu. Alen in Nenad Sinkauz sta zapisana kot skladatelja, čeprav avtorskega je bilo slišati bore malo.
Nazadnje je bila Emilia Galotti na ljubljanskem odru uprizorjena pred 120 leti. Prav in dobro je, da so se je lotili vnovič, ker gre za dovolj subverziven in absolutno aktualen tekst.
