V Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) v Ljubljani v četrtek odpirajo prvo etnološko razstavo v Sloveniji, ki ponuja vpogled v bogato zgodovino Afganistana, dežele, ki je 30-krat večja od Slovenije, in njegovo pestro etnično podobo. Skoraj leto dni bodo na ogled eksponati, vseskozi spremljani z aktualnimi umetniškimi in drugimi dogodki. S šestletnim raziskovanjem je nastal izjemen arhiv 7000 fotografij, 28 zgodb in več kot 400 predmetov. Okoli sto jih je za razstavo brezplačno posodil Muzej Azije in Pacifika iz Varšave.
Afganistan bo predstavljen slovenski javnosti kot dežela, ki je več kot le prostor vojnih spopadov, ruševin in množic, ki poskušajo ubežati smrti.
Avtor in kustos razstave mag. Ralf Čeplak Mencin, ki je pred tremi desetletji začel kot muzealec na Ptuju, je zbiral informacije in gradivo v Sloveniji, po Evropi in v Afganistanu in z njihovo pomočjo razprl pahljačo pestre in pisane zgodovine dežele na križišču kultur. Pri tem so mu bili navdih in v pomoč številni slovenski popotniki, ki so v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja odkrivali Afganistan na tako imenovani hipijevski poti ali ga obiskali kot mirovni posredniki, alpinisti, aktivisti. Slovenski popotniki pri razstavi niso sodelovali le kot avtorji fotografij in pisci 28 spominov na deželo, objavljenih v zborniku knjigi na 300 straneh velikega formata, Afganistan - slovenski pogledi, temveč tudi kot zbiratelji afganistanske dediščine. Razstavljeni predmeti premične dediščine segajo časovno od 19. do 21. stoletja, med njimi so glasbila, oblačila, orožje, nakit, stari zemljevidi, akvareli, izdelki iz poldragih kamnov, znamke, bankovci, popotniški dnevniki, osebni predmeti slovenskih vojakov in beguncev, hašiš in opij, begunski šotor ... Konča se optimistično - z dresi afganistanske nogometne reprezentance. Arhitektka in oblikovalka razstave je Katarina Štok Pretnar, oblikovalec spremljajočih publikacij pa Brane Žalar.
Klic k humanosti
Razstava, ki je razdeljena na dvanajst poglavij, je namenjena razmišljujočim posameznikom, radovednim raziskovalcem novih ali drugačnih kultur in pomeni klic k humanosti v času vzpostavljanja novega svetovnega reda, so ji v SEM napisali na pot.
Z razstavo vsaj delno odstirajo pajčolan z dežele, ki je kljub svoji dolgi in bogati zgodovini in umetnosti in etnični pestrosti močno nerazumljena in zelo slabo poznana širši javnosti. Kustos Ralf Čeplak Mencin takole za Večer opiše genezo razstave: "Projekt se je začel, ko je prišla leta 2010 v Celje manjša razstava risb otrok afganistanskih beguncev, kar je organizirala takratna odpravnica poslov Kristina Radej, ki je zdaj veleposlanica v Teheranu. Sodelovala je z nevladnimi organizacijami, ki so opremile otroke beguncev z risarskim materialom. Nastale so lepe risbe na temo Moja domovina, moj kraj - šege in navade. Tema je bila zelo etnološka, in ko sem zvedel za dogodek, sem se kot kustos za Azijo v SEM povezal s pobudnico in razstavo smo peljali po svetu - od Celovca, gradu Dobrovo preko Bruslja do New Yorka, Washingtona in nazadnje Teherana. Ko sem vodil razstavo po svetu, smo v SEM organizirali veliko razstavo Orinoko, o južnoameriških Indijancih, iz Venezuele, ki je bila gostujoča razstava iz Finske in je bila zelo obiskana. Takrat sem začel razmišljati o podobni etnološki razstavi, ki bi jo sami pripravili. V šestih letih priprav na razstavo so se zamenjali štiri vlade, pet kulturnih ministrov in ena direktorica pri nas. Karkoli sem se dogovoril z enim, sem moral vedno začeti z drugim na novo. Na poti do razstave je bilo polno padcev in vzponov, a zgodaj sem spoznal Alfreda Horna, direktorja nemške nevladne organizacije Help, ki deluje v Heratu že deset let. Pomagajo beguncem, ki se vračajo iz Irana v Afganistan, pri reintegraciji. Pol leta jim zagotavljajo domovanje, hrano in jih izobražujejo. Potem se morajo znajti. Pri Helpu so me povabili v Afganistan, medtem sem navezal stike z ministrstvom za zunanje zadeve, ki pri nas financira tudi razvojno pomoč, kot vse evropske države. Sofinancirali so mojo pot v Afganistan. Čez iransko-afganistansko mejo sem moral peš, pomagal mi je predstavnik organizacije Help. Najprej sem bil mesec dni v Heratu in spoznaval sodobno sceno. Prvič sem bil tam leta 1974, devetnajstleten, s sestro. Potovala sva po kopnem do Indije. Tedaj so zapadnjaki potovali s t. i. magic busom iz Amsterdama tudi preko Ljubljane čez Istanbul, Teheran, Kabul do Indije ali Katmanduja. S sestro sva naredila to pot in takrat popotovala tri tedne po Afganistanu. Šla sva po klasični poti Herat-Kandahar-Kabul in v Pakistan. Moja podoba Afganistana med letoma 1974 in 2011 je bila neprimerljiva."
Ruski Vietnam
"Od začetka 20. stoletja, ko je bila še zadnja od treh vojn z Angleži, je bil Afganistan do leta1973 zelo mirna dežela. V prvi in drugi svetovni vojni so bili nevtralni, država je bila mirna. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so mnogi potovali tja zaradi droge, ker sta bila hašiš in opij najcenejša, drugi pa zaradi zanimivosti, arhaičnosti, skoraj srednjeveške scene. Tudi dejansko si padel s prestopom meje v Afganistanu za šeststo let v preteklost, saj imajo drugo štetje," pove Čeplak Mencin, ki je v sedemdesetih letih ugledal kljub vsemu bolj liberalno deželo, kot je danes. Celo ženske v mini krilih je bilo mogoče videti na cesti, razoglave. Tudi zaposlene so bile v bolnišnici, šolah, Afganistan je bil tedaj del gibanja neuvrščenih. "Bili so odprti in gostoljubni, posebej do nas iz Titove dežele," se spominja.
"Potem je prišlo do državnega udara, 1979. jih napade Sovjetska zveza in sledi deset let sovjetske okupacije. To imenujejo ruski Vietnam. 1989. s padcem železne zavese Gorbačov potegne rusko vojsko iz Afganistana, a začela se je državljanska vojna. V času ruske okupacije so mudžahedine financirali Američani v Pakistanu. Prehajali so kot partizani čez mejo, nastajale so različne politične in religiozne frakcije. Sledilo je grozno obdobje - do talibanov. Od začetka so bili študentje teologije, ki pa so se kasneje militarizirali in najprej zasedli Kandahar, prodrli do Kabula in Herata. 1996. so zavzeli Afganistan in takrat se je začel grozljiv talibanski teror v državi, posebno do žensk. Morale so biti vse v burkah, niso več smele zapuščati domov, razen v spremstvu moža ali brata, če so videli nalakirane nohte pri kateri, so ji odsekali palec. Ogromno zakonov je v veljavi, nedoumljivih za 21. stoletje, bičanja, javna kamenjanja, obglavljenja žensk so se razmahnila, podobno kot danes v IS. Po 11. septembru so Američani s koalicijo napadli državo in leta 2004 se Slovenija pridruži ISAF-u. Naša vojska je bila tam deset let. Zdaj imamo tam le še nekaj svetovalcev."
Slovenci in Afganistan
Prvi Slovenec, ki je potoval skozi Afganistan, je bil Aleksander Ličan iz Ilirske Bistrice, ki je po prvi svetovni vojni kot avstro-ogrski vojak bežal iz ruskega ujetništva v Sibiriji in na poti v Iran prepotoval tudi Afganistan, kar je opisal v knjigi Spomini iz Sibirije (1936). "Lahko, da se bo pokazalo, da je bil kdo še prej," pravi kustos. Sledili so slovenski alpinisti, ki so šli 1968. avanturistično - s kombiji in katrco - plezat v Hindukuš, pod vodstvom Aleša Kunaverja. Za njimi so bili hipiji, popotniki etnologi in potem se 1979. država zapre. Prvi Slovenci so bili ponovno v Afganistanu leta 2002, med njimi je bila fotografinja Manca Juvan, ki je bila šestkrat tam, in vojaki, ki jih je bilo kakih sedemsto, z družinami v Sloveniji, je to pomenilo par tisoč ljudi, neposredno povezanih z Afganistanom. Vsi omenjeni so tudi sodelovali pri razstavi in zborniku.
"Ko sem bil nazadnje pred petimi leti v Afganistanu, so odprli muzeje, likovno razstavo, imajo akademijo likovne umetnosti danes, kar je bilo v času talibanov strogo prepovedano. Nobene glasbe, nobene umetnosti, iger, tudi šah je bil tedaj prepovedan, vsi športi. Veliko o tem smo tudi Slovenci lahko izvedeli iz knjig zelo prevajanega Khaleda Hosseinija Tek za zmajem, Tisoč veličastnih sonc, In v gorah odzvanja," pove kustos in spiritus agens razstave.
Osnovna misel razstave je bila razbiti stereotipe, predsodke ter islamofobijo in ksenofobijo. Po letu 2015 je vse to še zlasti eskaliralo. "Ko sem bil tam, si nisem predstavljal, da bo prišlo do begunske krize, da bo Afganistan dobesedno vstopil v Slovenijo. Mislil sem, da bo leta 2014, ko bo ISAF zapustil državo, prišlo do ponovne državljanske vojne. Na srečo je ni bilo, a talibani pridobivajo moč. Letos je bilo že nekaj hudih napadov na severu države. Problem Afganistana je geostrateški položaj na zelo občutljivem območju med Indijo, Perzijo, Rusijo, vmešavajo pa se vanj vsi - tudi Kitajska. Država je izjemno bogata z rudami, Američani so pred leti odkrili izjemna rudna bogastva, kobalt, zlato, a dežela je razsuta. Imajo tudi največji izvoz ilegalnih drog na svetu, 95 odstotkov celotne svetovne proizvodnje opija je v Afganistanu. Po eni strani se na zahodu borijo proti temu, mnogi pa s tem tudi služijo.
Razstava bo na 400 kvadratnih metrih z raznovrstnih zornih kotov predstavila deželo, ki ni le dežela vojn in konfliktov, ampak še vse kaj drugega. Večina ljudi ne ve, da je bil Zaratustra rojen v tej deželi, Rumi, ki je danes najbolj prevajan pesnik. Afganistan ima kaj pokazati in povedati. 21. stoletje je stoletje Azije, Evropa se stara in tudi zato je razstava v SEM vznemirljiva.
