K
ako je pisati o tistih, ki jih ni več? Tako o onih posebnežih, za katere so vedeli redki ali jih poznali le bežno (pobreški Prezident), kot o znanih osebnostih tipa Prežihov Voranc? Je to (še) fikcija?
Na naših grobovih so večinoma res letnice, bolj redko kakšni napisi ali citati. Zakaj?
O mrtvih vse dobro?
Cankar, Kette, Murn in Župančič so skupaj pokopani na Žalah. In praznujemo 8. februar, ne 3. decembra.
Boljše kot da bi (še bolj) slavili 3. december, Prešernov rojstni datum, ki je zdaj nefromlani praznik „ta veseli dan kulture“?
Tudi Cankar že dolgo ni bil tako živ, kot je letos, sto let po smrti.
Kdaj ste ga vi brali?
Danes tudi redki še znajo kako pesem na izust. Cankar je baje rekel, da Prešerna ne bere, ker da ga zna na pamet.
Cankar je imel najbolj plodno obdobje, ko je o svojih ljudeh pisal - na Dunaju. Kaj pa vi? Raje pišete o Mariboru v domačem okolju?
Zdaj knjige bolj malo pišejo v vladi in parlamentu. No, minister Tone Peršak več piše kot naredi ...
Tudi kot aktivni politiki?
Saj bomo!
V Jugoslaviji je krožil vic, da se je Titova oporoka začela s »če bom umrl«.
Kaj gledate in, še bolj, vidite na televiziji?
Kakšne občutke imate, ko plačate položnico za RTV-prispevek?
Cel intervju lahko preberete v novi številki revije STOP.
