Tiče se nas

Elizabeta Planinšič
05.01.2021 03:30
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek

Število najhujših kaznivih dejanj, umorov in ubojev se je lani v primerjavi z letom poprej podvojilo. In ne pomnimo v tridesetletni zgodovini Slovenije leta, ko bi policisti obravnavali kar tri trikratne umore. To je bilo v minulem letu prvič. Že nekaj let pa je enako dejstvo, da se večina teh dejanj, pa najsi gre za poskuse ali izvršena dejanja, zgodi v družinskem krogu. Mož dvigne roko nad ženo ali obratno, brat nad brata ali sestro, žrtve so tudi stari starši, redkeje pa tudi otroci.

Da se utegne nasilje v družini stopnjevati v času koronakrize, so že od pomladi opozarjali strokovnjaki. Drugačno življenje ob koronaomejitvah, stiska, ki jo povzroča epidemija na vseh področjih, najprej povzroči spore prav v družini. Zaiskri se tudi v takih, kjer sporov prej ni bilo veliko. Če pa so bila nesoglasja že prej običajnost, če je bilo nasilje prisotno že pred ohromitvijo socialnega življenja, je koronaživljenje vse to le še potenciralo. A ne gre kriviti za vse korono. Nasilje v družini je v naši družbi zlo, ki se ga trudimo izkoreniniti že dalj časa, pa smo še zmeraj daleč od končnega cilja. Še zmeraj je s smehom prej kot z ogorčenjem pospremljen mačo komentar, kaj čaka neubogljivo ženo. Saj niso nasilneži zgolj moški, a ti še zmeraj prednjačijo.

​Nekaj korakov smo v zadnjih letih le storili, žrtve si nasilje vse bolj upajo prijavljati. Vedoč, da imajo vsaj v prvih korakih možnost, da se nasilneža otresejo. A za tak korak je potreben pogum. In vse preveč je še žrtev, ki ga ne zmorejo.

Ko se zgodi najhuje, pa je vse prepogosto najti tiste, ki so o nasilju znotraj družine, kjer se je zgodila tragedija, vedeli vse, pa so obrnili glavo proč. Z izgovorom, da se jih ne tiče, kaj se dogaja za sosedovimi zidovi. Pa bi se jih moralo. Ne zato, da bi videli, ali ima soseda nove zavese, zavistno opazovali sosedov novi avto. Odvrniti pogleda od pretepenih otrok, si zatiskati ušesa pred kriki tistih, po katerih padajo udarci, si v naši družbi ne smemo dovoliti. Vsako nasilje, ki smo mu priča, je treba prijaviti policiji, priskočiti na pomoč žrtvam, ki si ne znajo ali upajo pomagati same. Vseh tragičnih zgodb, o katerih poročamo, pa tudi tistih, ki ostanejo bolj skrite, s tem ne bomo preprečili, a kakšna tragedija manj bi verjetno bila v tej strašni statistiki. Drži, najdejo se tudi primeri, ko se je o nasilju v družini govorilo, z dogajanjem bila seznanjena tudi policija, pa se tragedije ni dalo preprečiti. Kajti za ukrepanje policija potrebuje kaj več kot zgolj govorice. A brez tega, da iz okolice, kjer se nasilje dogaja, pride kak glas, se ne bo spremenilo prav nič. Na nasilje je treba opozoriti. Če želimo doseči ničelno toleranco, se nasilje tiče nas vseh.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta