Teža odgovornosti

Urška Mlinarič
15.03.2021 20:20
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

Politični spektakel, poimenovan interpelacija, ki se je v mandatu te vlade v državnem zboru odvil že v tretje, je instrument politike, ki ga kot legitimno sredstvo opozicija uporabi vsakokrat, ko oceni, da je minister zagrešil takšne napake, da bi zanje moral prevzeti odgovornost. Namenjen je igri merjenja moči med pozicijo in opozicijo, ki nima dejanskega vpliva na življenja ljudi. Še posebno to velja v primerih, ko je vnaprej jasno, da je minister varen, vse dokler predsednik vlade ne oceni, da s svojo prisotnostjo slabi ugled celotne vlade. To velja tudi za ministrico za izobraževanje Simono Kustec. S pozicije se bo morala posloviti tisti trenutek, ko bo tako odločil premier.

Odločitve, ki so jih sprejemali vladajoči v epidemičnem letu, pa so tista druga, pogosto kruta realnost, ki je imela in ima konkretne posledice za življenje ljudi. In te niso (bile) zanemarljive. Še posebno ne v vzgoji in izobraževanju po celotni vertikali, v kateri se tudi eno leto, odkar smo prvič zaprli vzgojno-izobraževalce zavode, študenti še vedno niso vrnili v predavalnice.

Nobenega razloga nimamo, da ne bi verjeli ministrici, ko pravi, da je s svojo ekipo dneve in noči iskala najboljše rešitve. Vendar pa številni dokumenti in konkretne posledice, ki so se pokazale kot rezultat dolgotrajnega šolanja na daljavo, dokazujejo, da tovrstne rešitve v danem trenutku niso bile optimalne, kot trdi ministrica. Predvsem pa so bila tam, kjer so padale odločitve o zapiranju in odpiranju šol, preslišana opozorila tistih, ki o vlogi vzgojno-izobraževalnega okolja na vpliv mladih vedo največ. Izobraževanje tudi v tem letu, tako kot že leta, ni bilo prioriteta. In za to največjo težo odgovornosti vsekakor nosi ministrica, ki je prepogosto molčala, ko bi morala stopiti v bran resorju, ki ga vodi, ali je spregovorila – najbolj v nebo vpijoč je primer mariborskih dijakov, ki so le zahtevali vrnitev v šolo – ko bi bilo bolje, da bi ostala tiho. Tudi zato, ali predvsem zato, je govorjenje o čisti vesti floskula, na katero se še posebno radi sklicujejo politiki, ko nimajo argumentov, s katerimi bi opravičili svoja ravnanja, ali jim jih zmanjka.

A če so v politiki floskule in blef običajna praksa, s katero se poskuša prepričati nagovorjeno publiko, je učitelj v razredu s takim pristopom hitro kaznovan. Kompetentnost, odgovornost in zaupanje so vrline, na katerih gradi svojo suverenost pred učenci.

In tako so preštevilni ravnatelji, vzgojiteljice, učiteljice in učitelji s požrtvovalnim delom v epidemičnih časih šolanja na daljavo dokazovali, da so, kljub vsem oblastnim nebulozam, steber, na katerega se lahko zanesemo starši in otroci. In oni so tudi tisti, ki se najbolje zavedajo vloge, ki jo imajo pri tem, da se bo poskušalo nastale učne pa tudi siceršnje primanjkljaje zmanjšati, kolikor je le mogoče. Nanje in na njihov čut ter odgovornost do mladih računa tudi javnost.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta