(TEST) Mégane conquest s klasično hibridno pogonsko tehniko navduši s porabo. Ni pa vse zlato, kar se sveti

Najprej opozorilo: vsaka znamka zažene vik, ko predstavi nekaj novega, tudi če so to pri tekmecih že (davno) pokazali. S tem ni nič narobe, saj vendarle tržijo sami sebe. Le zavedati se moramo, da gre za pravo dramo v le redkih primerih in da je bila v konkretnem prava drama leta 1997 s toyoto prius, torej pred četrt stoletja.

Takšen conquest ima torej hibridni pogon, pri čemer gre po današnjih merilih za nekoliko konservativen pristop z bencinskim motorjem brez puhala. Hibridni E-tech je po moči med preostalima različicama conquesta s klasičnim TCe in bliže šibkejšemu TCe 140, od katerega je dražji za 1700 evrov. Dražji je tudi od najzmogljivejšega conquesta TCe 160, a le za skromnih 200 evrov. Seveda se vsiljuje nadaljnja primerjava med trojico 140, 145 in 160. Hibrid ima več sestavnih delov (pogonski elektromotor, nadzorno elektroniko, pogonsko baterijo), za malo manj kot cent večjo maso in tudi zato večje zavore spredaj, za 33 litrov manjši prtljažnik, manjšo litrsko moč, za najmanj sekundo slabše pospeške, za 30 kilometrov na uro manjšo največjo hitrost, nekaj manjšo nosilnost in za 140 kilogramov manjšo dovoljeno maso prikolice z zavorami.

Pa v plusu? Za skoraj pol centa večjo maso prikolice brez zavor, za 20 gramov na kilometer manj izpustov in za okoli liter manjšo porabo po WLTP. Marsikomu bo ravno slednje ključno – ne glede na druge slabosti, ki jih je, resnici na ljubo, v današnjih časih dosti lažje tolerirati kot še pred kakimi desetimi leti.

Kaj pa v živo izza volana? Regulacija hibridnega pogona ni tako sofisticirana kot denimo pri toyotah, a ni vzroka za skrb. Z mesta se naglo odpelje, dobro se čuti pomoč elektromotorja, z višanjem hitrosti pa se poskočnost počasi izgublja. Dolgi vzponi so nasploh sovražniki hibridov (ko se izprazni baterija, v hrib vleče samo še 69 kW) in takšen conquest ni športen, zna pa biti na trenutke prijetno živahen.

Na koncu resnično preseneti poraba, ki pri dinamični vožnji komajda preseže sedem litrov za 100 kilometrov, zmanjšati jo za liter sploh ne predstavlja večjih težav. Pri tem od mehanike navdušuje tudi volanski mehanizem, sicer pa še kup drugih stvari: visoko sedenje, manjša občutljivost za pločnike, lahkotna vožnja, obvladljive mere, prostorna notranjost in videz; z vsem tem se res zdi na kožo pisan današnjemu tipičnemu kupcu.