(TEST) Honda HR-V: Veliko zrno enoprostorskosti in uporabnosti

HR-V v novi, sicer tretji generacijski izvedbi dokazuje, da se zmore opazno, všečno in uporabno transformirati iz kompaktnega križanca ali morda športnega terenca tudi v enoprostorca, vsaj deloma. In morda je to adut, ki ni skrit v rokavu.

Blago kupejevska linija zadka, v srebrnino obarvana difuzorja spredaj in zadaj, velika kolesa, skoraj ogromna maska in nevidni oziroma v zadnji opornik strehe skriti vratni kljuki, kar spodobna oddaljenost trebuha od tal (skoraj 19 centimetrov) in zlasti ponoči opazno ozki prednji žarometi ter prav tako ozke zadnje luči, ki jih povezuje osvetljena linija. To so najbolj opazne karoserijske in s tem oblikovne značilnosti te honde, katere gabariti so skromnejši – vsaj dolžina – kot je videti. Kroj je všečen, že zdavnaj so pozabljeni časi, ko se je japonski avtomobilski produkciji zdelo, da to ni pomembno. In je – verjetno nihče ne kupi avta, ki mu ni všeč, vsaj malo.

V notranjosti ugaja marsikaj. Nisem, žal ali k sreči, našel, videl ali zaznal stvari, ki bi bila problematična, čudna, neuporabna ali kar je še takšnega. Morda je najbolj navdušujoče tisto, kar potrjuje, da pri tej japonski avtomobilski hiši niso pozabili na uporabnost – na zrno enoprostorskosti. Hondin sistem zlaganja zadnje sedežne klopi, temu pravijo nič skromno kar čarobni sedeži (magic seats), je res čarobno uporaben: sedalna dela zadnje sedežne klopi enostavno in lahkotno potisneš navzgor in tako nastane globoka luknja tudi za prevoz visokih kosov prtljage ali česarkoli že. Skozi zadnje okno nazaj potem vidiš skromno ali zelo skromno, ampak je mogoče preživeti. Za povrh je prtljažno dno v primeru, je zadnja sedežna klop zložena v ravnini, povsem ravna in brez stopnice, saj gresta sedalna dela naprej in navzdol. Ob tem je sedenje zadaj skoraj razkošno – tako za kolena kot za glave, a bosta zadovoljna predvsem dva.

Armaturna plošča je razdeljena v dva nivoja, ponuja kombinacijo analognosti in digitalnosti v dobro premišljenih odmerkih – še posebej za starejšo publiko. Devetpalčni multifunkcijski zaslon čepi sredi armature, ni prevelik, da bi bil moteč, ni premajhen, da bi bil težko uporaben oziroma pregleden. Tudi prednja sedeža sta prijazna – dovolj dolg sedalni del, dobra bočna opora telesu. Pogonski sklop je hibriden, pri čemer poraba odstopa od tovarniške, a razlika ni katastrofalno velika. Vemo, kako je s hibridi: ob počasni, zlasti mestni vožnjo gre na elektriko, že nekoliko odločnejši pritisk na plin požene bencinski agregat. Najbolj moteč?

Vsekakor brezstopenjski menjalnik e-CVT. Hrupen ob priganjanju (pravzaprav je hrupen motor), preskromno odziven. Ob tem se HR-V kljub deklarativni uvrstitvi med križance/športne terence in prej opisani oddaljenosti od tal nič občutno ne nagiba, niti pokimava. Vzmetenje/blaženje je spodobno, odmerljivost zavor prav tako, pri čemer je bolj ali manj jasno, da je avto »doma« na asfaltu, drugje nekaj manj – tudi če bi slučajno imel štirikolesni pogon.

HR-V je kar presenetljivo dopadljiv avto v marsikaterem pogledu. Če bi bila nekaj bolj prijazna tudi cena, bi bil še bolj.