(TEST) Fiat tipo cross: Nekoč je bil konkurent golfu, danes je precej v ozadju, tudi pri nas

Ime je znano, vsaj nekaterim. Nekoč je bil konkurent tudi golfu, danes je precej v ozadju, tudi pri nas. Nekako po krivici.

Tipo v cross izvedbi je seveda italijanski odgovor na športne terence/križance. V oranžni barvi (oranžna paprika, pravijo pri Fiatu), pa s črno obarvanimi obrobami koles in srebrnima difuzorjema spredaj in zadaj ter neopazno večjo oddaljenostjo od tal (skoraj štiri centimetre) skuša po lanski nežni prenovi najti nekaj več prostora pod tržnim soncem. Ne bo in ni enostavno, konkurenca je, medtem ko so v Torinu premišljevali, kako in kaj, prevozila gigantske kilometre – naprej.

Armaturna plošča deluje nekako polno, veliko je vsega, fino je, ker vse ni podrejeno sloviti digitalizaciji. Ne bom hvalil prednja sedeža, se pa sedi višje, a ne previsoko; zadaj je presenetljivo dovolj prostora za nekaj višje in nekaj obilnejše, prtljažnik ima kar visok nakladalni rob, nazaj se – ima to še smisel pisati, ko pa je to kronična bolezen tako rekoč vseh novih avtomobilov/modelov? – vidi slabo, skoraj nič. Potovalni računalnik ponuja precej informacij, ni japonsko asketski, pestra je oprema, kar povečuje konkurenčnost avtomobila. In znova - nerodno je nameščen gum za uravnavanje radijskega sprejemnika.

Elektrika je prihodnost, toda dizel še zmore navdušiti. Štirivaljnik je med priganjanjem in tudi počasno vožnjo (pre)glasen, toda poraba skromna – če je noga kolikor toliko nežna, se zmore precej približati tovarniško zapisani, kar je zelo zelo redko. Šeststopenjski ročni menjalnik je nekako iz stare šole, malenkost prepočasen, da bi zmogel povsem zadovoljiti, a hudega ni. Tipo v tej pogonski varianti je kar presenetljivo živahen, podvozje dovolj uglajeno in tudi prilagojeno katastrofi številnih slovenskih cest. In na njegovi strani je še nekaj, kar je bistveno – kar spodobna cenovna konkurenčnost.

Tipo cross je dokaz, kako uničevalen in dolgotrajen učinek ima poslabšan imidž. Pa ne velja le za fiate …