Letošnji program Ljubljana festivala ponuja v duhu 65-letne tradicije spoj vrhunskih umetniških dogodkov in tistih bolj populističnih, ob tem pa še številna komorna doživetja. Za otvoritveno slovesnost minuli torek na Kongresnem trgu je bila izbrana spektakelska scenska kantata Carmina Burana, kot si jo je zamislila katalonska skupina La Fura dels Baus.
Po čudežni naklonjenosti vremena so udarne melodije Carla Orffa v razgibani postavitvi, spogledujoči se s sodobno vizualno estetiko, poskrbele za splošno všečno odrsko osvežitev. Vizualizacija štiriindvajsetih stavkov za orkester, zbor in tri soliste na besedilo iz 11. in 12. stoletja, pod katero je podpisan režiser Carlus Padrissa, je domiselno učinkovita. V sredino prizorišča je postavljen delno pomičen transparenten valj, katerega obod služi za projekcijo dinamičnih podob v interakciji z nastopajočimi v njegovi notranjosti ali zunaj njega. Skozenj je bil občasno viden v ozadju nameščen orkester Slovenske filharmonije z dirigentom Josephom Vicentom, slovenski zborovski sestav (Zbor Slovenske filharmonije, Zbor glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina in Komorni zbor Ave) pa je bil nameščen ob straneh.
Animacije so bile najmočnejši element predstave
Animacija oziroma projekcije so bile - poleg glasbe same in nekaj poudarjenih scenskih elementov (na drogu nameščeni solisti, pomikajoča se zgornja ploskev valja) – najmočnejši element predstave. Svetlobni efekti so bili usklajeni z glasbenimi poudarki, simbolne podobe pa z vsebinskim dogajanjem. Potujoče ozvezdje, taljenje ledu in morske globine so se izmenjevali s konkretnejšimi podobami, kot so okrvavljeno človeško oko, dirjajoči konji, stopala, glava, zapirajoči se cvet mesojede rastline ali vrtoglavo vrteče se kolo igralniške rulete. Baritonist v peklensko rdeči opravi v sredini odra ali sredi občinstva, dekleta pod svetlobnimi slapovi, v sredino valja dvignjena sopranistka, odbijajoč navidezne predmete. Vpeta na nekakšno dvigalo ali s poudarjenim oprsjem pogumno (in gibčno) viseča na verigah. V višavah v klešče ujet kontratenorist, plavajoče dekle v steklenem kozarcu, napolnjenem z vodo, ter na kostumu solista (in povečano na površini valja) krvavo rdeče utripajoče srce.
Solisti Amparo Navarro (sopran), Jordi Domènech (kontratenor) in Carlos Daza (bariton) so glasovno in pojavno učinkovito nadgrajevali elemente burleskne grotesknosti. Njihovi nastopi so bili suvereni in markantni, skladno igralsko in pevsko izpolnjujoči iluzorni odrski svet, temelječ na pesmih o sreči in blaginji, užitkih, igrah na srečo in minljivosti življenja, požrešnosti, popivanju in poželenju. Tega je dopolnjevala tudi Luca Espinosa z igralskim doprinosom.
Pomanjkljivosti izvedbe: slab zvok in zasloni
Kljub vsemu velja tokratni izvedbi pripisati dve pomanjkljivosti. Čeprav je Festival v minulih letih dokazal, da je možno poskrbeti za dostojno zvočno sliko na Kongresnem trgu, je bil zvok tokrat slabši (zlasti zapacani fortissimo zborovski deli). Glavni vzrok je pripisati neposrečeni ozvočenosti zbora, ki, v nasprotju s solisti, ni imel prepoznavne mogočnosti. Druga slabost pa je bila namestitev dveh velikih zaslonov neposredno ob odru. Kompromis, sklenjen zaradi televizijskega prenosa, je gledalce (predvsem tiste v neposredni bližini odra) oropal magične mističnosti osnovnega prizorišča, saj sta omenjena vizualna elementa s svojo barvno in svetlobno intenzivnostjo moteče kradla pozornost. Barvno lepše nianse in zahvaljujoč kameram približano dogajanje so bili (zlasti za bolj oddaljene gledalce) seveda dodana vrednost, a kot rečeno je bila to morda prevelika cena za pravo doživetje v živo.
Operna diva v pravem pomenu besede
Četrtkov koncert opernih arij z Elino Garančo in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod vodstvom romunskega dirigenta Iona Marina v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma pa je bil vrhunski dogodek. Iskana operna umetnica, ki je pred dvema letom zaradi mamine bolezni odpovedala svoj drugi nastop na ljubljanskem festivalu, je navdušila z izjemnim glasom, občutenim fraziranjem in doživeto interpretacijo, pa najsi je bilo to v delih ruskih ali francoskih (pozno)romantičnih skladateljev, italijanskih veristov ali skladateljev komorne vokalne glasbe 19. stoletja. "Konec koncev sem pevka in ne igralka," je moto štiridesetletne latvijske mezzosopranistke, ki poudarja, da na prvo mesto vedno postavlja glas, po potrebi dodajajoč mu izraz, karakter in čustva.
Barvit program - čeravno drugačen od prvotno najavljenega s predvidenim dirigentom Kalrom Markom Chiconom - je postregel s pravo mero popularne lahkotnosti in čustvene zrelosti. Štiriinsedemdesetčlanski orkestrski sestav je pod Marinovo taktirko postregel z izjemno polnim in prefinjenim zvokom. Njegovo vodstvo je bilo samozavestno in umirjeno elegantno. Uvodna Poloneza iz opere Jevgenij Onjegin P. I. Čajkovskega je izzvenela čuteče zanosno z izrednimi dinamičnimi odtenki, pri Bizetovem Intermezzu in Farandoli iz Suite Arležanka št. 2 so izstopale lepe pianissimo linije, ki so se v drugem delu prelile v zaneseno razpoloženjsko igrivost. Verdijevo Uverturo opere Nabucco redko slišimo v tako prefinjeni verziji in s tako bogatim zvenom. Delo, ki je zaradi popularnosti postalo del poulične operne foklore in je pogosto razvrednoteno, saj ga dirigenti in orkestri jemljejo (in izvajajo) kot drugorazredno glasbo, je tokrat zazvenelo v vsej žlahtnosti. V drugem delu se je Intermezzo iz opere Cavalleria Rusticana P. Mascagnija ponašal z doživeto liričnostjo, uvertura opere Tatinska sraka pa primerno lahkotno, mojstrsko lansirajoč barvite odtenke Rossinijeve glasbe.
Upravičeno jo postavljajo ob bok Anni Netrebko
Garanča je najprej postregla s čutno arijo Ivane iz opere Devica Orleanska "Prostite vy, cholmy, polja rodnye" P. I. Čajkovskega, nato samozavestno prepričala kot Dalila z arijo "Mon coeur s’ouvre à ta voix" iz Saint-Saënsove opere Samson in Dalila in prvi del sklenila s temnejšo obarvano arijo princese Eboli "O don fatal, et détesté" iz Verdijevega Don Carlosa, kjer je blagodejno izstopala spevna linija z instrumentalno spremljavo v terci. Po odmoru je presunljivo interpretirala arijo "Ecco, respiro appena … Io son l’umile ancella" iz opere Adriana Lecouvreur F. Cilea, nato se je z vso bolečino izigrane ljubezni poistovetila s Santuzzo iz Mascagnijeve opere Cavalleria Rusticana v ariji "Voi lo sapete, o Mamma" in uradni del programa zaključila s tremi spevnimi napolitanskimi romancami S. Gastaldona in P. Tostija. Po burnem aplavzu je dodala še živahno spogledljivo Las Hijas de Zebedeo Ruperta Chapija in temperamentno Granado Agustija Lare, dasiravno je po mojem osebnem mnenju še vedno najbolj prepričljiva v klasičnem opernem žanru.
Ob sklepnem poklonu je vrhunska umetnica, ki jo razglašajo za trenutno najboljšo Carmen in upravičeno postavljajo ob bok sopranistki Anni Netrebko, eno od vrtnic iz prejetega šopka galantno podarila koncertnemu mojstru Benjaminu Ziervoglu ter po končanem koncertu nasmejana podpisovala zgoščenke. Večer, nedvomno vreden tudi najdražje vstopnice za 60 evrov.
