Zdi se, da v trenutnih epidemioloških razmerah kot eno redkih področij funkcionira šport. A to je zgolj fasada, zloščena slika, najbrž s televizorja, ker tam edino deluje. Največji, najbogatejši, najmočnejši si ga lahko privoščijo, čeprav povsem brez prask jih niti oni niso odnesli, toda njihov svet v pregrešno dragih mehurčkih se z le rahlo zmanjšano hitrostjo vrti naprej.
Nasrkali so vsi drugi, ki jim šport (danes še) ni biznis, pa še politike in vlade so jim ponekod z omejitvenimi ukrepi povzročile ogromno škode. Zdaj je že jasno, da bodo po že skoraj enem letu, če odštejemo poletno pavzo, posledice za marsikaterega slovenskega športnika pogubne. Klubi životarijo ali celo zapirajo vrata, športniki končujejo kariere, kar četrtina mladih se po raziskavah k športu ne bo več vrnila, izgubljamo cele generacije ambasadorjev domovine iz že tako skromne baze. Tistim, ki vztrajajo, sploh mladim v najpomembnejšem razvojnem obdobju, pa se lahko zgodi, da se nikdar ne bodo dvignili na nivo, ki jim omogoča boj za kolajne na največjih tekmovanjih, kar ob številčnem prinaša še kakovostno nazadovanje slovenskega športa. Fenomen je šel tako daleč, da imamo zanje ime - koronageneracija.
A našim politikom se zaradi manka fototerminov v malce bolj oddaljeni prihodnosti od trajanja enega ministrskega/poslanskega mandata očitno še ni prižgala opozorilna luč. Slovenska vlada je z ukrepi pomoči v slabih enajstih mesecih epidemije na športnem področju naredila bore malo oziroma nič (in smo že pri osmem paketu pomoči!). Pa se nihče ne obregne ob odsotnost močnih finančnih injekcij in drugih oblik neposredne pomoči, ogromno bi lahko storili že z organizacijo vadbe, pa pri tem ne bi ogrožali zdravstvenega stanja oziroma epidemiološke slike celotne nacije. Saj na tem področju je bilo tudi največ predlogov in je danes največ negodovanja.
Toda (ne)odgovorni so zavrnili slovensko športno stroko v sodelovanju z zdravstveno in raje kar z drugih področij preslikali pavšalne ukrepe. Nesmiselne restrikcije so se nalagale ena na drugo, pozitivnega učinka pa nista imela ne epidemiološka slika naroda ne njegovo telesno in duševno stanje. Zato upravičeno sodimo med države, ki koronavirusa niso znale obvladati. Vsaj na konstruktiven način ne, ki zahteva individualni pristop in dialog, senzibilnost in razum.
Zaradi drastičnih omejitev, vaditi in tekmovati sme manj kot desetina kategoriziranih športnikov, so v mnogih klubih že dvignili roke, drugi si v poplavi nasprotujočih si in dnevno spreminjajočih se informacij ne upajo delovati ter le čakajo na boljše čase, tretji pa ukrepe namerno kršijo, s čimer se še šport seli v ilegalo. Če že ukrepi niso učinkoviti, imajo to srečo, da ni niti nadzor, čeprav nič od tega ni način za reševanje situacije, ker na globalni ravni slovenski šport konkurira z organizacijsko urejenimi in finančno podkrepljenimi sistemi. Kako dolgo še?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
