Tomaž Ranc
Za prebivalce mesta Celovec ste bili na Radišah "oni Vindišarji tam zgoraj", "bogu za hrbtom živeči", ampak ste se temu zoperstavljali z izrazom "bogu na rami sedeči" z večplastno kulturno identiteto kot prednostjo. Kot bivši inšpektor, pisatelj in zavedni Slovenec imate gotovo vpogled, kakšno je trenutno vzdušje med Korošci na avstrijski strani.
"Slovenci se radi vidimo kot borci ali mučenci. Le v tem primeru postanemo zanimivi, če se kaj spektakularnega zgodi in pride v medije, v resnici pa življenje ne poteka tako. Med borbo in mučeništvom je še vse, kar si lahko mislimo, in okoliščine se zelo spreminjajo. Naš kraj je bil docela slovenski, čeprav se niso vsi imeli za Slovence. Nekateri bi se raje ponemčili, drugi pa so bili zavedni. Moja mati je Ukrajinka, zato zase pravim, da sem interkulturna zmes, po krvi in duši sem samo napol Slovenec."
Tomaž Ogris je bil učitelj na številnih šolah na avstrijskem Koroškem, profesor na pedagoški akademiji, do upokojitve pa deželni šolski nadzornik za dvojezično šolstvo. Živi v Tucah na Radišah nad Celovcem. Poleg poklicne dejavnosti je družbeno aktiven zlasti v kulturi. Bil je urednik šolske revije Mladi rod in objavljal številne prispevke s področja pedagogike, kulturne politike ter vprašanjih dvojezične vzgoje in izobraževanja. Bil je predsednik Slovenske prosvetne zveze in pobudnik ter prvi predsednik Delovne skupnosti Avstrijskih narodnosti v Socialistični stranki Avstrije. Izkušnje je nabiral tako s pokojnim deželnim glavarjem Haiderjem kot sedanjim Kaiserjem, ki ga je za delo pred dvema letoma nagradil z velikim častnim znakom dežele Koroške. Med drugim je izdal zbirko esejev V mladih brezah gnezdijo sanje, monografijo o Radišah ter spominsko prozo Anisja - Prisilna delavka na Koroškem, preučeval je hišna imena na Radišah ter izdal domače šaljive zgodbe.
Ko sedim na stolu ali sem v gozdu, sem zelo restriktiven in ne morem uvideti, zakaj naj bi bil človek, ki me kliče, naenkrat bolj pomemben kot tisti, ki je z mano
Učitelje so provocirali z nemškimi članki in časopisom Heimatdiensta, kar je bilo zelo naporno
