Tomija Megliča je poneslo. Prehitel je samega sebe. Se zgodi. Pač. Šus. Ampak tako hitro je šlo, da je šlo prehitro. Tako na polno, da je zamešal vrstni red. "Sledi do konca!" je napovedal in skoraj preskočil pesem Napoj. Od vseh, ki bi jih lahko bil preskočil, ravno Napoj. Pa ta je tako delal že za Bežigradom leta 2003! Ko so drugič šli na stadion, v Stožice 2011., so z Napojem celo začeli koncert. Ja. Tak hit. In povrhu je spisek komadov na turneji Nomadi praviloma vsak večer enak. Vrstni red je bil torej takšen, kakršen je bil večer prej, v petek, v Novi Gorici. Pa pred tem v Ljutomeru, Kopru, Velenju, Trbovljah, Kočevju in Krškem. Ampak Maribor? Je pač Maribor.
Hvala niti ni dovolj. Hvaležni za crknit. Tako se mu je poklonila Siddharta. Ni čudno. Tretjič je ljubljanska skupina, ki je v Mariboru doslej igrala v Pekarni, Ljudskem vrtu, Ledni dvorani, Rožmarinu, dvorani Tabor, na Trgu Leona Štuklja, Glavnem odru na Dravi, Snežnem stadionu in daleč največkrat v Štuku (pa smo najbrž še kaj pozabili), izbrala UŠC Leona Štuklja. Dvorana, ki je za take koncerte logistični in akustični kompromis. Ni preglomazno, ni premajhno. Itak se pa praviloma na turneji Nomadi stoji, če izvzamemo otvoritveni večer v Tivoliju. To je garaški, glasen, trd, nabit, a tudi čustven, zrel, dodelan rock.
Koncerti se začenjajo ob 22.20. Siddharta je na turneji Nomadi brez gostov, a z dvema predskupinama (Mrfy ter Seven Days in May). Tako repertoar kot podoba skupine je bolj ali manj enaka vsepovsod. Kar dobi Ljutomer, dobi Maribor. Kaj potem loči koncerte? Občinstvo. Ampak ravno v tem je finta. Turneja Nomadi od občinstva terja (kar) nekaj potrpežljivosti in radovednosti. Siddharta ne preigrava samo starih hitov, še zdaleč ne, pokaže pa vseeno, zlasti skozi T.H.O.R in Rave, še posebno z napisom ob refrenu "Finis mundi", zakaj je (p)ostala to, kar je. Siddharta.
Začnejo (Halo Nomadi) in končajo (Medrevesa) z novimi, ne s starimi hiti. V železni repertoar celo precej posegajo: namesto B Mashine, koncertnega standarda, iz na turneji zelo prevladujočega albuma Nord (2001) raje ponujajo temačno Neon, iz prvenca Id (1999) ni nobene skladbe. In priredbo Od višine se zvrti so zamenjali z Malo nimfomanko, potem ko so z Big Foot Mamo nastopili na Ritmu mladosti 2016 v stoženski dvorani. "Zdaj pa je čas za staroslovenski rock!" se je Tomi Meglič poklonil Big Foot Mami in pevcu Gregi Skočirju tako, da si je nadel očala in odrohnel 23 let star štikl.
Kar pet skladb je z aktualnega albuma Nomadi. "Če jih ne boš pokazal, potem ljudje ne bodo videli, kako ti komadi zvenijo na odru. Sicer imaš leta in leta en in isti repertoar," je izbor skladb ob začetku turneje pojasnil basist Jani Hace. "Publike absolutno ne podcenjujemo. Verjamemo, da je sposobna sprejeti tovrstno glasbo, če jo s tem hkrati še izobrazimo, pa toliko bolje," je kitarist Primož Benko razmišljal za Večer ob izidu albuma. In dodal, da nikakor ne mislijo, da publiko morajo izobraževati. Ni to primarna funkcija. In res ni.
Primarna funkcija je zabava. Ampak taka. Ni mlačna. Noče biti politično korektna. Zabava, ornk štikl od koncerta. Še vedno. Teža preteklosti seveda pritiska. Ampak zato, ker so takšna tudi pričakovanja tistih, ki še vedno pridejo na njihov špil. In v Mariboru se jim za občinstvo res ni bati. Že zato, ker se vračajo. Tako, čez palec, ni bilo veliko takih, ki bi bili prvič na koncertu Siddharte. So pa - potem ko je prva vrsta v mikrofon odkričala Na soncu in odpela Samo edini - sprejeli končni bis, kjer noben komad ni starejši od treh let. No, če izvzamemo, da je Tomi Meglič šparal Ledno skoraj 20 let. Z razlogom. Ker še vedno gredo naprej z vzklikom: "Hvala, prijatelji, gremo Medrevesa!"
