Minoritska cerkev je bila 21. oktobra prizorišče prvega od petih koncertov cikla Choregie Carmine Slovenice z naslovom Zveneče skulpture.
Bežen pregled celotnega cikla pokaže programsko smelost in premišljenost v širokem naboru tem ter namen predstaviti preizkušene domače izvajalce in avtorje, ki imajo kaj pokazati na domači in mednarodni sceni. Programska naravnanost tudi ne skriva želje pridobiti in razširiti krog koncertne publike, predvsem mlajše, kar se je videlo na tem prvem koncertu.
Uvodoma je Koncertni zbor Carmine Slovenice pod vodstvom Karmine Šilec najprej predstavil v svoji značilni zvočni maniri pesem Bring Me Little Water, Silvy – Huddia Ledbetterja v priredbi Moire Smiley ter skladbo Steva Reicha Clapping Music, ki so jo dekleta izvedla samo ritmično, s kamenčki v rokah kot simbolni uvod k nadaljevanju sporeda s tolkali.
Sledilo je gotovo najbolj inovativno delo večera, Kamen in voda Pavla Mihelčiča, ki je za zvočila uporabil skulpture kipark Alenke Vidrgar in Dragice Čadež ter slikarja Boštjana Lapajneta, ki so za svoja dela uporabili les in kamen. Tolkalista Matevž Bajde in Franci Krevh sta skladbo izvedla ob pesmih in mislih Marka Kravosa, Cirila Zlobca, Srečka Kosovela ter Pavla Mihelčiča, ki jih je med igranjem recitiral dramski igralec Jure Ivanušič.
V delu Nane Forte z naslovom Krokar E. A. Poeja za tolkala smo slišali sugestivno sobivanje zvočnega miljeja z dramatičnim tekstom o stiski človeka, ki izgubi ljubljeno osebo in se s tem stanjem nikakor ne more sprijazniti. Tudi v tej in naslednji skladbi Zakon Žige Staniča za tolkala je interpretiral besedilo Jure Ivanušič, tolkalista pa sta bila Bajde in Krevh. Besedilo Zakona na pronicljiv in tudi sarkastičen način obravnava skrajšano besedilo Zakona o avtorskih pravicah, ki je za navadnega državljana nerazumljiva latovščina z namenom pobiranja denarja. Staričeva glasba je podpirala to absurdnost.
V zaključnem delu koncerta je Slavko Ludvik Šuklar v nekoliko skrajšani (v potenco srhljivosti) epski pesnitvi Vlada Žabota Sveta poroka učinkovito zaokrožil nadvse zanimiv spored, ko sta v njegovem delu z Ivanušičem sodelovala tolkalista Marina Golja in Tomaž Lojen. Pisana paleta tolkal se je vila od marimbe, različnih bobnov, drobnih tolkal, činel, zvonov in drugega do telesa pripovedovalca.
Ansambel STOP (Slovenski tolkalni projekt), ki je izvedel odlične skladbe, je naš najbolj prepoznavni (tudi v tujini) tolkalni ansambel, ki je tudi tokrat navdušil. Jure Ivanušič pa je gradil svoj kreativni lok v kvalitativnem crescendu do navdušujočega finala. Poslušalcev – radovednih novega - polna Minoritska cerkev (največ srednje in mlajše generacije) je znak, da ob istočasno polni dvorani Union s simfoničnim koncertom in enako zasedenem gledališču na Borštnikovem srečanju izkazuje svežo kulturno sliko mesta Maribor.
