Psihiatrinja Jožica Gamse: "Samo vrtičkanje je premalo, treba se je tudi kaj učiti"

Kako se pripraviti na upokojitev?

O tem, kako se pripraviti na upokojitev, sem tudi sama veliko razmišljala. Upokojila sem se pred tremi leti. Ugotovila sem, da priprave pravzaprav ne more biti. Med študijem se tudi ne pripravljaš na to, kako bo, ko boš delal. Greš v službo in delaš. Dokler še delaš, si moraš prizadevati, da svoje delo opravljaš dobro. Če že takrat veliko razmišljaš, kako bo in kaj boš počel po upokojitvi, zanemarjaš svojo službo. Po upokojitvi, ki je velika sprememba, tudi stresna, pa je čas za resen razmislek, kaj si še želiš v življenju početi.

Veliko ljudi razmišlja, da bo, ko se bodo upokojili, vse drugače. Lahko bodo počeli tisto, za kar prej ni bilo časa. Ukvarjali se bodo s svojimi hobiji, potovali, se družili.

Potem pa se lahko vse obrne in nič od pričakovanj se ne uresniči. Si imel načrte, da boš potoval, pa je prišla korona in nismo mogli nikamor. Lahko tudi zboliš. Bodimo torej realni, brez velikih priprav in načrtovanj, vzemimo življenje takšno, kot je, tudi v tretjem življenjskem obdobju. Živimo zdaj in tukaj. Tako se izognemo razočaranjem, ko se ne uresničijo naši načrti, tudi depresiji.

Je ta pogosta po upokojitvi?

Prvih nekaj mesecev običajno ne. Takrat se nam zdi še vse v redu, počutimo se, kot da smo na daljšem dopustu. Najbolj kritično obdobje, ko se lahko pojavijo depresivne motnje, nastopi po šestih mesecih. Ko začnemo razmišljati, da zdaj nismo več nikomur potrebni. Kar je še posebno značilno za nas Slovence, ki imamo v sebi, da moramo biti koristni, storilni, delavni. Se razdajati za druge. Tudi otroke, vnuke. Ob vsem tem pa nam zmanjka časa zase, ki je zelo pomemben za človekovo dobro počutje in zadovoljstvo.

Torej, kako po upokojitvi? Se kar prepustiti in bo, kot bo?

Prav je, da takrat razmislimo, kaj bomo počeli. Nekateri se odločimo, da tudi po upokojitvi nekako ostanemo aktivni v svojem poklicu. Drugi pa popolnoma zaključijo. Preprosto nočejo več delati tega, kar so počeli v službi. Odloči se vsak sam in prav ta možnost svobode pri organiziranju časa po upokojitvi je tista velika sprememba. Zdaj je samo od nas odvisno, kaj bomo počeli in kako bomo živeli.

Nedavno je v medijih zakrožila novica, da je 87-letna Američanka diplomirala na pravni fakulteti in je zdaj pripravnica na sodišču. Tudi za učenje, študij, torej nikoli ni prepozno?

Učenje je zelo pomembna dejavnost, ki jo je treba ohraniti tudi v poznih letih, saj krepi naše kognitivne sposobnosti. Tudi ko smo starejši, je treba skrbeti za svoje duševno zdravje, kognitivne sposobnosti in telo. To pomeni polno življenje.

Kaj je najboljše? Kaj je tisto pravo?

O tem je zelo težko dajati nasvete, ker smo ljudje tako zelo različni. Nekateri se odločijo za vrt in vrtičkanje, omislijo si vikende, kjer bodo lahko fizično delali. Krasno, če jim to daje zadovoljstvo. Potem pa mi veliko starejših potarna, da samo delajo, čuvajo tudi vnuke, kuhajo za otroke in sploh nimajo nič časa zase. Tem vedno povem, da je samo fizično delo premalo. Treba je skrbeti tudi za ohranjanje svojih umskih sposobnosti. Koristni so reševanje križank, sudoku, družabne igre, a treba se je tudi česa učiti. Denimo tujega jezika, kar je znanstveno dokazano najboljše za ohranjanje umskih sposobnosti. Na univerzi za tretje življenjsko obdobje pa je še nešteto drugih možnosti za učenje. Tudi v Mariboru, a opažam, da jih upokojenci še vedno zelo malo izkoristijo, zato vedno poudarjam, ne pozabite, možgane imate zato, da jih uporabljate, tudi v tretjem življenjskem obdobju. Nekateri programi so brezplačni, za nekatere je potreben denarni prispevek.

A upokojenci pregovorno nikoli nimajo časa.

Res je, da z leti za opravila, ki smo jih prej naredili z levo roko, potrebujemo več časa. Res je tudi, da po upokojitvi živimo bolj ležerno, se upočasnimo, a to ne sme biti izgovor. Pomembna je le dobra organizacija. Če bi samo sešteli, koliko časa sedimo v fotelju in gledamo televizijo, brskamo po računalniku in telefonu, bi videli, koliko dragocenega časa bi lahko porabili za kaj drugega. Tudi za učenje. Nič ni narobe, če skrbimo tudi za vnuke, a to nas ne sme povsem okupirati. Otroci bodo zrasli in vse manj nas bodo potrebovali. Če nimamo tudi svojega življenja, dejavnosti, ki nas izpolnjujejo in v katerih uživamo, bomo na koncu spet obupani, ker nas nihče več ne bo potreboval.

Velikokrat tudi slišimo od starejših, da se marsikaj ne splača več. So to le izgovori?

Ljudje se staramo in temu ni mogoče ubežati. S tem se je treba soočiti in sprijazniti. Tudi z dejstvom, da morda nismo več tako lepi in okretni kot v mladosti. A to še zdaleč ne sme biti razlog, da se umikamo in zapiramo vase. Življenje v vsakem življenjskem obdobju je treba sprejeti takšno, kot je, in se boriti do konca. Tudi meni je ortoped pred časom svetoval, da naj zaradi kolena, ki ga bo prej ali slej treba zamenjati z umetnim, ne smučam več, se odpovem tenisu, hoji po bregu dol. Zamenjava kolena me zagotovo čaka, a dokler še lahko, bom smučala, ker v tem uživam, igrala tenis s kolenčnikom in hodila na Pohorje, v dolino pa se peljem z gondolo. Naše telo ni večno, degenerativne spremembe se z leti kopičijo, zmožnosti se zmanjšujejo, a to ne pomeni, da moraš vse opustiti, dokler še zmoreš. Moraš se bolj truditi in prilagoditi, vse do takrat, ko res ne gre več.

Kaj od fizičnih aktivnosti pa bi svetovali?

Najbolj dragocena je hoja. Zanjo potrebujemo le dobre čevlje in voljo. V Mariboru imamo toliko možnosti za čudovite sprehode v naravi. Na univerzi za tretje življenjsko obdobje imamo tudi skupino za hojo, ki se ji lahko pridruži vsak in zase naredi dve koristni stvari. Se razgiba in druži. Pripravljamo tudi predavanja o staranju. Vse to je preventiva za demenco. Včasih kdo reče, pa je hodil, se učil in je zdaj ravno tako dementen. Je, ampak morda bi bil še prej, če vsega tega ne bi počel. Moramo se naučiti sprejemati življenje z vsemi tegobami, biti optimistični in zadovoljni s tem, kar smo in imamo. To seveda ne bomo, če vedno gledamo sosedu v krožnik, smo nevoščljivi in zavidamo drugim. Vsa ta negativna čustva najbolj škodijo nam samim, saj lahko v telesu sprožijo različne bolezenske procese.

Ob tem, da smo aktivni, pa pravite, da je treba poskrbeti tudi za dovolj počitka. Predvsem dober spanec.

To je zelo pomembno. Spati je treba dovolj in pravilno. Tega se je tudi treba naučiti v življenju. Obstajajo zlata pravila spanja. Za dobro spanje potrebujemo miren prostor. Še posebno na stara leta, ko je spanec plitkejši. Torej, če eden od partnerjev smrči, bi bilo dobro, da spita vsak v svoji sobi, če imata to možnost. Če pa spita skupaj, je pomembno, da ima vsak svojo vzmetnico, vzglavnik in svojo odejo, da drug drugega ne motita med spanjem. Spati je treba v temi, v prostoru brez elektronskih naprav. Torej telefon, radio in televizor ne sodijo v spalnico, samo običajna budilka. In še eno pravilo: spat je treba iti miren, pred polnočjo. Ne pa, da ko ležeš v posteljo, začneš premlevati, kako boš rešil kak problem. Temu je namenjen dan, noč je za spanje.

S staranjem pride tudi čas, ko postajamo vse bolj odvisni od tuje pomoči.

Na to pa se moramo pripraviti. Še ko smo pri močeh, je dobro, da se sami odločimo, kdaj je čas, da gremo v dom starejših. Večkrat mi kdo prizadeto pove, zdaj me bodo pa dali v dom. Pa saj nismo predmeti, da nas bo nekdo nekam dal. Za to moramo poskrbeti sami, si urediti papirje, ko smo še sposobni, ne pa čakati tako dolgo, da nas bo nekdo nekam dal. V domačem okolju, s svojci, bi se morali več pogovarjati tudi o manj prijetnih stvareh, kot so bolezen, umiranje in smrt, kar so pri nas še vedno tabu teme. Bližnjim bi morali povedati, kaj želimo in česa ne, ko se bo to zgodilo, da ohranimo človeško dostojanstvo. Tako je vsem lažje.