Ko oblast državo zadolžuje tako, kot da sposojenega nikoli ne bo treba vrniti, in s predvolilnimi bonbončki povečuje proračunske izdatke, kot da bi bil državni proračun vreča brez dna, se morajo davkoplačevalci prijeti za žepe. Namesto obljubljenih bonbončkov namreč kmalu, potem ko je veselica mimo, dobijo krepko višje obstoječe davke in tudi kar nekaj novih. Če oblast v Sloveniji na državni in lokalni ravni apetitov ne bo začela krotiti, kar je glede na to, da je 2022 leto državnozborskih in lokalnih volitev, malo verjetno, bodo davkoplačevalci lahko veseli že, če jim ne bo treba plačevati davka na svetlobo glede na velikost oken.
Višji davki ob sedanjem neobrzdanem trošenju in sposojanju ne bodo dovolj. V proračunu bo treba krčiti tudi izdatke za socialno varnost, plače v javnem sektorju, za investicije države, odprodajati državno srebrnino, ki je še ostala.
Vlada državljanom ves čas razlaga, da dodatne izdatke financira s krediti, ker so zaradi zgodovinsko nizkih obrestnih mer zgodovinsko poceni. Pri tem se požvižga na opozorila fiskalnega sveta in drugih, ki opozarjajo, da bodo obrestne mere takrat, ko bo kredite treba vračati, lahko bistveno višje in bo sedanje rekordno poceni zadolževanje lahko postalo izjemno drago. Oblast v drugih članicah EU se tega v primerjavi s Slovenijo očitno zaveda. Če bi nove kredite v večini članic EU zajemali z enako veliko žlico, kot to počne oblast v Sloveniji, se v Sloveniji bruto dolg sektorja država med krizo v primerjavi z drugimi državami EU ne bi nadpovprečno povišal, na kar že nekaj časa opozarja fiskalni svet.
Tudi včerajšnji podpis dogovora z občinskimi združenji o dvigu povprečnine (zneska, ki ga država zagotavlja občinam na prebivalca za financiranje zadev, ki jih morajo izvajati po zakonu) se čez čas utegne izkazati kot nepremišljena odločitev. Ko se bodo razmere spremenile, bodo občine zagotovo dobile precej manj, kot so dobile v času varčevalnih ukrepov po finančni in gospodarski krizi po letu 2008. Če so apetiti pretirano veliki, po spremembah razmer nastopi tudi sorazmerno velika lakota. Kar je pridobljeno nepremišljeno in na hitro, je običajno tudi enako hitro izgubljeno, ker nima trdnih temeljev.
Za javne finance je zmeraj bolje, da so temelji trdni, da oblast vodi bolj previdno politiko, v ničemer ne pretirava. Na dolgi rok je takšna politika jamstvo za stabilnost javnih financ tako na ravni države kot na lokalni ravni. Hkrati je tudi podlaga za stabilno poslovno okolje za podjetja, za uravnotežen razvoj, za solidarnost, ki tudi najbolj ranljivim zagotavlja dostojno življenje. Takšna politika tudi v kriznih razmerah ostane razumna in zna presoditi, kaj financirati in česa ne. Da si v hudih časih ni treba pretirano sposojati, z ustvarjanjem prihrankov poskrbi v dobrih časih. Ima čas za veselje, ne pa tudi za razvrat.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
