Nebojša Pop Tasić je Erdmanovo dramo iz leta 1928, ki je odrski krst doživela šele 1969. leta v Göteborgu, korenito adaptiral. Skrojil jo je po meri današnjega časa. Protagoniste je preimenoval, kar je morda še najmanj posrečeno in smiselno, čeprav skladno z ruskim simbolnim opomenjanjem priimkov. Erdmanov Semjon Podsekalnikov postane Aleks (Vladimir Vlaškalić), primitivni sosed je Marjan Kavs (Matevž Biber), politik Martin Cvirn (Petja Labović) ...
Pooktobrska Rusija, čas Leninove nove ekonomske politike, je transformirana v podalpsko, zbanalizirano ali pač globalizirano populistično malomestno skupnost, kjer ceneni učinki prevpijejo vsak še tako žlahten in dobronameren nastavek. Kot v resničnostnem šovu se zvr(s)ti pred nami kaos današnjosti z režiranim samomorom in z njim povezanimi manipulacijami kot ključnim gibalom vsega.
V izvirniku je Samomorilec groteskna kritika režima, vsakršnega hlepenja po oblasti in moči, "igra komedijskih kreatur". Neka tipična slovanska komedijska grenkoba je vpisana vanjo, prestreljena ali nasekana je z gogoljevsko, gribojedovsko tragiko. Tasić je ta aspekt na videz najbolj izostril. Kritični satirični potencial izvirnika pa je skorajda izpuhtel. Absurdnost in skoraj nadrealistične učinke v funkcional(istič)ni predelavi nadomestijo plehka situacijska, pozunanjena komika in karikiranje, ki pogosto zdrkne čez rob.
Toliko teže zunajteatrskega obremenjuje Erdmanovo dramo o malih ljudeh prve socialistične države, ki so jo najpogosteje uprizarjali kot kritiko komunizma, kar ni čudno, saj so cenzorji avtorja izgnali v Sibirijo in je neposredno občutil bližino samomorilstva. Lahkotnejši režijski pristop Ivane Djilas je zgolj na prvi pogled dobra odločitev. Sili k močni identifikaciji, a ostaja zgolj na površini, globlje nikakor ne prodre v nobeni prvini igre. Razbremenjenost "težke" teme dosega s popkulturnimi vložki, z inventivnimi, duhovitimi zvočnimi učinki. A se na pol poti zgubi v prelahkotnih, precenenih izpeljavah. Se res z banaliziranjem borimo proti banalizaciji vsega?
Se res z banaliziranjem lahko borimo proti banalizaciji vsega?
