Ponos Ane von Pistor

Ko je leta 1882 17-letni Oskar von Pistor prvič naslikal Vuzenico (tedaj Saldenhofen), ki jo je dunajska družina von Pistor spoznala zaradi očetovega dela na železnici, si najbrž ni mislil, da bo ta mali kraj v osrčju Dravske doline končna postaja njegovega življenja. V naslednjih letih se je v Vuzenici zaljubil v kmečko hčer Ano Verdnik iz Šentjanža nad Dravčami, njuna ljubezenska zgodba pa je v zaradi socialnega prepada med njima takoj dobila pridih pravljičnosti. Razume se, da so imoviti starši nasprotovali sinovi živi predanosti slovenskemu zakotju ob Dravi, vendar je Oskar redno preživljal počitnice z Ano, 1890. leta sta se poročila in še istega leta je 23-letna Ana rodila Vilfreda. Z otroki mogočnih imen, ki so se v naslednjih letih rojevali zakoncema kot gobe po dežju, je Ana do leta 1897 bivala pri bratu v Šentjanžu, medtem ko je Oskar prihajal in odhajal na slikarska popotovanja. Leta 1893 se je vpisal na akademijo v Münchnu, Ana pa je leto kasneje v Vuzenici rodila Achilesa in 1895. prvo hčer Valerijo, ki sta oba leta 1896 umrla, zato je Ana odpotovala k soprogu in še isto leto v Münchnu rodila Avgusta. Družina se je v velikem mestu težko preživljala, ob tem, da je Ana ponovno pričakovala otroka; ker je še v materinem trebuhu prečkal Alpe ob vrnitvi v Vuzenico, sta ga starša poimenovala po kartažanskem vojskovodji Hanibalu. Tik pred začetkom 20. stoletja so se Pistorji stalno naselili na ostri vuzeniški vzpetini v ostankih gradu iz 13. stoletja, ki jo je Oskar von Pistor v čast švedskim koreninam svoje družine poimenoval Göteborg.
Čeprav sta zakonca ponovno izgubila otroka, dojenčico Marijo, Oskar von Pistor ni obupal nad romantično iluzijo kmečkega življenja, ki se mu je sam spretno izogibal z umikanjem v svet slikarskega ateljeja, medtem ko so bili vsakodnevni opravki v celoti naloženi na Anina pleča. Dejstvo, da se ni pritoževala ne nad njim ne nad vsakodnevnim garanjem, je v soprogu vzbujalo občudovanje, da je življenjsko družico slikal kot Madono, ponosno kmečko gospodarico, predano doječo ali pestujočo mater ipd. Leta 1901 je odprl zasebno slikarsko šolo v Celovcu, otroci pa so še kar drli na svet: 1902. Odoaker, 1903. Rihard, 1904. Manfred, 1906. Gertruda, s Kristino leta 1907 jih je bilo že osem.
Oskar von Pistor je ob epizodnih pojavitvah doma strastno in neutrudno lovil v skicirke nemirno otroško igro. Gosposko oblečen in ponosne drže je odhajal zdoma v Gradec, Celovec ali na Dunaj na domove plemstva ali bogatih meščanov, kjer je portretiral družinske člane. Ostajal je čudaški samotar, domala neznan Slovencem, med katerim je živel, a hkrati ni iskal stika niti z lastnim kulturnim krogom, niso ga zanimale ne razstave ne utrip velikih mest, ki jih je osredotočeno obiskoval le zato, da bi Ani na Göteborg prinesel denar za preživetje družine. Njegove slike so v najboljšem primeru visele le v izložbah trgovcev z umetninami. Leta 1908 se je po propadlem projektu celovške slikarske šole dokončno vrnil k številni družini v Vuzenico. Leta 1911 je Ana von Pistor še zadnjič rodila, Ita je bila deveti Pistorjev otrok.