Zime v glavnem ne maram, rada rečem, naj bo sneg na Pohorju in na poljih, v mestu pa ne, ker s soljenjem naredijo samo svinjarijo. Tale zadnji sneg pa je bil prijeten tudi v mestu. Ne vem, ali jim je zmanjkalo soli ali je bilo kaj drugega, da je sneg nekaj dni tako romantično škripal pod podplati... Na svidenje v naslednji zimi, danes si bom pa kupila pomladansko cvetje. Saj vem, nabrati bi si ga morala, a rožarice v Jurčičevi ulici bodo vesele mojega evra in pol.
Pomlad je prinesla tudi predvolilno nervozo in neskončno obljub, mi bomo pa padali na poceni finte, kot da ne bi vedeli, da je sir zastonj samo v mišnici. A bolj ko se stopnjuje to nervozno ozračje, bolj zorim, dokaz za to je, da že znam prešpricati teve poročila in preskočiti politične plahte v časniku. Zato pa kdaj tudi nisem s čim na tekočem. Hej, a je kaj novega s Koroško? Je kak strokovnjak pogruntal, kako bi še bolj zakomplicirali promet? Videti je, kot da je voziti se z avtom tako rekoč zavržno. Sama hodim veliko peš, saj stanujem v mestu, a ker so mesto trgovinsko opustošili, je treba kdaj sesti tudi v avto. Kriminal, ne? Zaprimo vse ceste! Strokovnjak, profesor, bo mirno rekel, kot je za Koroško, da kaos seveda bo, a da se bo v nekaj dneh vzpostavilo ravnotežje, uporaben pa je tudi znameniti stavek gospoda Štuheca: Ljudje so že marsikaj požrli, pa bodo tudi to. A jim kaj preostane? Sem enkrat enemu od tistih, ki so hodili po službeni dolžnosti branit zaporo Koroške, rekla, da sem se za nekim kolesarjem cijazila pet na uro, pa me je z nasmeškom zavrnil: "Saj to je namen." A res? Na enem takih pro et contra zborov sem slišala vzdihniti gospo s Koroške, da bo po zapori končno lahko odprla okno. Gospa draga, ga pa ne bo mogla neka druga gospa, ko bodo vaš promet speljali pod njeno okno. Če se enim izboljša kakovost bivanja, se drugim poslabša.
Ko smo že pri kakovosti bivanja, se mi zdi zaradi primerjave vredno citirati več kot desetletje staro izjavo Filipa Gartnerja. Pobudo Alojza Križmana, da bi ga predlagali za častnega občana mesta Maribor, je tedaj komentiral tako: "Sedanja vodstvena struktura poklicnih politikov lokalne samouprave je naredila malo, da bi se v mestu izboljšala kakovost bivanja. Ta se celo slabša. Na cestah, kolesarskih stezah, pločnikih in parkiriščih vlada nered. Tako politiko plačujemo mi, davkoplačevalci. Enostavno ne čutim, da bi bil častni občan takšnega mesta, ki propada. Gradec je tudi štajersko mesto, vendar je razlika očitna."
Po mariborsko rečemo, da je dal "focn" tedanji mariborski oblasti.
Kako bi odgovoril, če bi ga danes kdo predlagal? "Podobno," sprejme izziv. "Še vedno velja, da naredi vodstvena struktura za mesto premalo, kakovost bivanja v mestu se ni izboljšala, še vedno se slabša in še vedno vlada nered na cestah, kolesarskih stezah in na pločnikih. In še vedno velja, da tako politiko oziroma politike plačujemo davkoplačevalci. Mesto še vedno propada, propada pa tudi zlata vredno Pohorje. Sprašujem vas, kaj vse bi naredil v Mariboru Zoran Janković. Pa krasno reko imamo, v primerjavi z njo je Ljubljanica potok, a po Ljubljanici vozijo turistične ladjice ... In razlika med štajerskima mestoma? Danes je še bolj očitna."
Spet "focn".
P. S. Grenak okus v ustih sem dobila ob branju sage med mariborskim teatrom in Juretom Ivanušičem. Kulturna ustanova pa zaplodi tako gnilo zgodbo! Zaradi nje so mimo igralca drseli in drsijo neodigrane vloge, neslišani aplavzi … Znotraj hrama kulture z veliko se piše tudi kultura z malo začetnico.
