Nada Šaroter se je po slabi izkušnji v Murski soboti za zdravljenje odločila v Ljubljani.
Nada Šarotar
»Klical me je sin iz Ljubljane, saj že nekaj let živi tam. Nikoli ne držim telefona, kot sem ga takrat. Ne vem, zakaj sem ga takrat. No, pod pazduho sem nekaj zatipala. Ja, kaj pa imam to, sem se vprašala.«
Zdravnik jo je jokajočo pustil v ordinaciji
»Kaj bi radi?«
»Z zdravnikom, ki me je sprejel, smo se poznali že od malih nog, moja in njegova mama sta skupaj delali v bolnišnici. Joj, kako se je obnašal. Neverjetno, po pregledu mi je povedal diagnozo, pustil samo v ordinaciji in odšel. Jokala sem,«
»Tam je bilo čisto drugače, prijazno osebje, zdravnica neverjetno nežna in pozorna. Še tiste bolnike, ki so sedeli v vozičkih na hodniku, je peljala, meni odpela nedrček,«
»Sem levičarka, mislila sem, da si ne bom več mogla narezati kruha, da ničesar več ne bom mogla delati. Prej sem bila prestrašena zaradi diagnoze, potem zaradi operacije, a zdravnik me je tako pomiril, da bi lahko tisto sekundo legla na operacijsko mizo.«
»Imela sem šest ciklusov kemoterapije, ki me ni zelo izčrpala. Po prejetem zdravilu sem doma še kuhala kosilo,«
»V dveh letih se bolezen ni ponovila, se je pa ženski iz Krškega, s katero sva skupaj ležali. Njo je bolezen premagala,«
Aktivna na vseh področjih
»včasih sem se odpeljala na kavo celo v Pristavo. Po operaciji malo manj kolesarim, a še vedno zelo rada,«
Govoriti in se družiti
»V družbi namreč pozabiš, predvsem je pomembno, da pozitivno misliš in počasi poskušaš pozabljati,«
