Obletnica vstaj: Kako je Fištravec postal župan in zakaj je Kek rekel ne?

Zaradi radarjev oziroma "lačnih Francev", kot so razvpite naprave poimenovali Mariborčani. To je najbolj preprost odgovor na vprašanje, zakaj je pred petimi leti, bolj natančno 20. oktobra 2012, zaživela facebook stran Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora, kar lahko štejemo kot zametek mariborskih vstaj. Da se je odprtje tega profila zgodilo ravno na dan, ko mariborska občina praznuje prvo omembo Maribora v pisni listini iz leta 1164, ni bilo načrtno. Nobene simbolike, zgolj radarji.
Prav naključja so zaznamovala fenomen ljudskega upora proti ljudskemu županu Francu Kanglerju, čeprav se je vstajam že od samega začetka skušalo pripisati politična ozadja, mračne sile in medijske botre. Predvsem na desnem političnem polu se jim nikakor ni uspelo sprijazniti, da so se Mariborčani spontano uprli stebru SLS-a Kanglerju in da se je nato potentni val - kar je levim političnim interesom zelo ustrezalo - preusmeril proti takratnemu predsedniku vlade Janezu Janši, prvaku SDS-a. Kar danes še zmeraj poganja teorije zarote, ni ugrabljena država, ampak družbene in politične posledice vstaj: pravna država je pri obravnavi najvišjih politikov pogrnila na izpitu po celotni "verigi pravičnosti" (policija-tožilstvo-sodstvo), Komisija za preprečevanje korupcije je neslavno klecnila, zamenjava oblasti v Mariboru pa ni uresničila pričakovanj po bolj transparentni, pošteni in strokovni politiki.

Hipokritični pragmatizem

A vrnimo se na izhodišče k znanim akterjem mariborskih vstaj. Facebook profil Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora, za katerim sta stala Saša Pelko in Darko Berlič, je z vsako objavo pridobival simpatije, saj so ljudje v javno-zasebnem partnerstvu med mariborsko občino in Iskro prepoznali plenilsko navezavo političnih in finančnih elit, ki jih bo neposredno udarila po žepu. Prvi večji protest se je zgodil 12. novembra 2012 pred mariborsko občino, ko je okrog 500 protestnikov županu jasno in glasno sporočalo "Gotof si". Duhovita kopija slogana srbskega gibanja Otpor, ki je protestiralo proti politiki Slobodana Miloševića, je postala zaščitni znak mariborskih vstaj.

Anonimnost in učinkovita ikonografija

Drugi dejavnik je bila po Vezjaku anonimnost: "V nasprotnem primeru bi ljudstvo hitro prepoznalo neke skrite motive v izvajalcih vstaj in bi jih povezali s takšnimi ali drugačnimi lobiji, političnimi interesi. Če bi se točno vedelo, kdo izvaja vstaje, bi to razredčilo število ljudi, ki so šli na ulice." In še tretji vidik: neverjetna domiselnost na ravni grafičnih in vizualnih simbolov, trdi Vezjak. "Vsako od vstaj je spremljala neka ikonografija ali miselno sporočilo, kot slogan Nesimo ga vun, in ta sporočila so bila retorično in psihološko zelo prepričljiva in učinkovita. Takšna pa so lahko bila zato, ker so bila narejena brez zavor, brez špekulacij. Pogoj za to pa je bila anonimnost. Ne smemo pozabiti, da takrat nihče v resnici ni točno vedel, kdo stoji za vstajami."
Potencial facebook revolucije, ki se je začela širiti po državi kot požar, je politika skušala zatreti s silo. Na 2. mariborski vstaji policisti niso ukrepali le proti manjši skupini izgrednikov, ampak so pritisnili proti vsej množici - s helikopterjem, gumijevkami, solzivcem in konjenico. Sporočilo notranjega ministra Janševe vlade Vinka Gorenaka je bilo jasno: demonstracije so ilegalne in niso dovoljene. Reševanje župana Kanglerja z represijo je ljudi samo še bolj podžgalo, zato so se naslednje vstaje 3. decembra 2012 udeležili v rekordnem številu. Sprva mirni protesti so se sprevrgli v najhujše izgrede, v katerih je policija aretirala kar 119 oseb, mnogi so bili poškodovani. Tri dni kasneje je Kangler napovedal odstop.

Marko Slavič za župana

Nemirne proteste je v Mariboru kmalu zamenjalo iskanje Kanglerjevega naslednika. Zgodovinsko priložnost je pograbilo več civilnih skupin, na facebook profilu Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora so se odločili, da bodo anonimnost prekinili z izvolitvijo svojih predstavnikov. V tako imenovano facebook reprezentanco so izbrali Borisa Vezjaka, Vesno Vuk Godina, Dejana Kosa, Rebeko Lukman Kovačič, Benjamina Harba, Darka Berliča, Boštjana Zagorca in Srđana Trifunovića. Prvi sestanek skupine je potekal v tehnološkem parku v Pesnici, v skupini sta delovala tudi Simona Partlič in Saša Pelko.
"Že iz izbire skupine, ki je vodila vstaje, se je jasno videlo, da ni bilo nobene posebne politične pretencioznosti in botrov iz ozadja. Razmišljali so zelo banalno, kdo koga pozna," pripoveduje Vezjak.

Sestanek z Matjažem Kekom pri Treh ribnikih

Ko se je Slavič odrekel županski kandidaturi, je skupina premlevala različna imena: profesorja III. gimnazije Borisa Radosavljeviča, ravnatelja II. gimnazije Ivana Lorenčiča, nekdanjega predsednika Zavarovalnice Maribor Draga Cotarja, nogometnega trenerja Matjaža Keka ... "Pogovori so bili, a sem takoj povedal, da me županski stolček ne zanima. Nimam tovrstnih ambicij," danes pravi Cotar. Podobno Kek: "Ekipi sem prisluhnil, mislim, da smo se dobili pri Treh ribnikih, ker me kot Mariborčana zelo zanima, kaj se dogaja z mestom. Toda položaj župana me nikoli ni zanimal, vse življenje nameravam ostati v nogometu."

Obžalovanje in madež

"Danes me je že malce sram, da sem bil del teh vstaj," pravi Vezjak. Tega, da bo Fištravec vstajnikom podelil ključna mesta in položaje na občini, preprosto niso mogli vedeti, razlaga Vezjak. Kot udeleženec protestov je v času njihovega dogajanja živel v prepričanju, da smo priča prelomnemu in pomembnemu dogajanju, "ki bo ne samo v Mariboru, ampak tudi v slovenskem političnem prostoru pripeljalo do neke katarze ali začetka čiščenja koruptivnih klik v politiki in gospodarstvu". Toda v Mariboru so se vstaje z izvolitvijo Andreja Fištravca izrodile do te mere, pravi Vezjak, "da vsi, ki smo bili del teh vstaj, danes obžalujemo, da se je to zgodilo".
Vezjak ocenjuje, da so vstaje v Mariboru evidentno pripeljale do protiučinkov. "Danes vstajniška ideja in duh ne moreta biti uspešna, ker imajo ljudje pred sabo zelo konkretno posledico vstaj. Treba pa se je zavedati, da bi celo v primeru, ko bi s Fištravcem dobili odličnega, poštenega in uspešnega župana, na teh vstajah še vedno ostal neki madež. Sprašujem se, kaj pomaga vstajniško dogajanje, ki nekega domnevno koruptivnega župana pripelje na sodišče, če ta v nobenem primeru od številnih kazenskih ovadb ni obsojen. Naše pravosodje očitno ne deluje ne v primeru Jankovića ne v primeru Popoviča ne v primeru Kanglerja in najbrž tudi ne v primeru Fištravca."

Dramatični zaključek

Leta 2012 in 2013 se je zdelo, da ima ljudska zahteva po nekoruptivni oblastniški eliti neko politično moč in da proizvaja učinke, razlaga Vezjak, a danes se podvojeno vračamo na stare pozicije. "Vstaje so postale zbledeli spomin, rezon njihovega dogajanja se je izgubil v naših glavah, protikorupcijska komisija pa je obglavljena. Če torej upoštevamo neučinkovitost policije, tožilstva in sodstva, nezainteresiranost politike za boj proti korupciji in splošno apatijo ljudstva, lahko hitro pridemo do maksimalno dramatičnega zaključka, da so vstaje kot takšne proizvedle svoje lastno nasprotje - popolno blokado in smešenje vseh ciljev in vizij, ki so jih nosile s sabo."

Pa vendar: drobna družbena sprememba

Zapuščina mariborskih vstaj pa vendarle ni v celoti črna. Drobno družbeno spremembo, ki se je tudi razvila povsem naključno, vsak dan prinaša samoorganiziranje prebivalcev mesta. Angažiranje Mariborčanov vztrajno spodbujajo v civilnem združenju Iniciativa mestni zbor. "Da se nikdar več ne bi ponovila samovolja oblasti, ki je ljudski mandat izkoristila za brezvestno in brezsramno plenjenje skupnega, s tem pa uničevala naša življenja, okolje in bogastvo preteklih generacij," izpostavijo smisel delovanja.