Kdo je sabotiral proteste in kaj je prestrašena politika počela v ozadju?

Sporočilo politike v tistih razgretih mesecih, ko so državljani polnili ulice in trge po vsej Sloveniji, je bilo jasno: če nas boste poskušali odstaviti, boste goltali solzivec, po vas bo padalo s pendreki, preletavali vas bodo helikopterji, uporabili bomo vodni top, deležni boste najbolj nizkotnih in nesramnih zmerljivk, pošiljali vas bomo pred sodnike, morda vpoklicali še vojsko, in če boste javno izpostavljena oseba, vas bomo ponižali še pred kako diskreditacijsko parlamentarno komisijo. Vse to se je dogajalo, ker je bil strah politike, ko je začelo vreti v Mariboru in je postalo jasno, da lahko nezadovoljni državljani odstavijo politike, neizmeren. Kdo bo naslednji?
Zastraševalni manever takratne politike pod patronatom SDS je bil sicer deloma uspešen; največja državljanska pomlad po tisti iz konca osemdesetih let in začetka devetdesetih se je kmalu, po padcu Franca Kanglerja in po tem, ko je znamenito poročilo KPK odneslo takratnega premiera Janeza Janšo, izpela. Vstajniškim gibanjem je na koncu zmanjkalo poguma, da bi k odstopu odločno pozvali ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki ga še danes bremeni poročilo KPK. Politična zloraba policije, tožilstva in deloma tudi sodstva, slednja se je razgalila v procesih zoper prijete na vstajah, je prinesla opozorilo nezadovoljnim državljanom, kaj vse se jim lahko zgodi, če bodo še kdaj prišli na ulice. Večjih protestov po letu 2013 ni bilo več.

Plašč pozabe

Na dogodke, predvsem pa ozadja tistega dramatičnega časa, je deloma že legel plašč pozabe. Prva petletka je pravšnja doba, da se na podle metode, kako tisoče državljanov, ki so se uprli korumpirani politiki, predstavi kot zavedene, politično instrumentalizirane in nasilne protestnike, ki da so izvajali državni udar, znova opišejo. Vseh podrobnosti operacij takratnega vrha politike, na oblasti je bila vlada Janeza Janše, da bi diskreditirala vstaje in državljane vseh generacij, ki so hoteli samo tisto, kar piše v ustavi, še danes ne poznamo, saj je bilo storjeno veliko, da se te ne bi razkrile.
Zato v tistem času niso bili sklicani ključni uradni forumi, kjer bi ostala kakšna pisna sled. Janša, če je takrat ocenjeval, da stanje v državi uhaja izpod nadzora, ni sklical Sveta za nacionalno varnost, ampak hibridni varnostni sestanek, na katerega so bili vabljeni predstavniki Sove, MNZ in Slovenske vojske. Ne glede na vzpostavljanje paralelne strukture, je bila že prisotnost vojske na takšnem sestanku ustrahovanje, in od tod tudi glasne špekulacije, da si je vrh vlade želel tudi (sicer povsem neustavne) pomoči vojske, če bi policiji stvari ušle izpod nadzora. Da vojska, če se politika tako odloči, lahko vstopi v civilni sektor kot pomoč policiji, se je izkazalo ob begunski krizi.
“Neodzivna” policija
Ker policija v začetku vstaj po presoji takratne vladajoče strukture ni bila dovolj “odzivna”, se je zgodil znameniti razširjeni kolegij generalnega direktorja policije Stanislava Venigerja, ki je bil blizu vladajoči stranki in na katerem se je mimo vseh običajnih pravil pojavila takratna državna sekretarka Barbara Brezigar. Zapisnik s tega kolegija ni bil nikoli narejen, posledice za policijo pa so bile precejšnje. Na sestanku je sekretarka sodelujoče podučila, kako bi lahko policija delovala, še posebno, kako vse se lahko uporablja zakonodaja, ko gre za proteste. Njena navodila, kako bolj zavzeto in kreativno uporabiti kaznovalne in prekrškovne določbe zakonodaje zoper državljane, so nato policijski šefi prenesli na podrejene, ne sicer z ukazi, pač pa prepričevanjem - češ, da so pri obravnavi protestnikov preveč pasivni in da naj tožilce prepričajo, da so “bolj zavzeti”. Posebne vrste pritisk je bila tudi Venigerjeva prisotnost med enim od mariborskih protestov; čeprav je skušala biti predstavljena kot skrb prvega moža policije, so jo policisti razumeli povsem drugače.

Preiskava samih sebe

Policija je po treh protestih, ki so izstopali po uporabi prisilnih sredstev, izgredih in številu pridržanih (26. in 30. novembra in 3. decembra v Mariboru in Ljubljani), ustanovila komisije. Pričakovanja, da bo kdo od policijskih šefov priznal kašno napako, ni bilo in to se je tudi zgodilo - po presoji komisij je bilo vse b.p. Ljubljansko poročilo je bilo, denimo, spisano le na šestih straneh, komisija pa ustanovljena šele mesec (!) dni po dogodku. Ker vemo, da je ljubljanski protest sabotirala skupina desnih skrajnežev, in ker je bil takrat prvič v zgodovini samostojne Slovenije uporabljen vodni top, skopost in zapoznelost zelo presenečata. Ni pa presenetilo nikogar, da so bila poročila izjemno prizanesljiva, saj je policija v resnici preiskovala samo sebe; obe mariborski komisiji je denimo vodil pomočnik direktorja PU Maribor.
Še več, mariborski poročili komisij v zaključku navajata, da bi »policija lahko uporabila hujša prisilna sredstva«. V enem primeru omenjajo predvsem bolj množično uporabo plinskih sredstev (mariborski protest 26. novembra), v drugem (3. decembra) pa »tudi vodni top, ki je bil v času protestov v Mariboru«. Res je, da so imeli policisti na obeh shodih veliko težav z nasilneži, ki so izkoristili mirna protesta (očitno so bili vodeni, saj ni naključje, da se je vrhunec napadov praviloma zgodil tik pred 19. uro, ko so začele dogajanje v živo prenašati večje televizije), in da so bili prav policisti glavna tarča teh skupin, vendar so tudi mirni udeleženci poročali o neustreznih potezah policije. Spomnimo, policija se ni osredotočila na nasilneže, ampak se je spravila na vse udeležence sicer mirnih protestov. V enem primeru je mirne protestnike potiskala v območje najhujših spopadov (s Trga generala Maistra na Grajski trg).

Nezainteresirani šefi

So se pa ob tem razkrile še dodatne težave, ki so jih imeli policisti ob političnih pritiskih. Neuradno so povedali, da je bilo napak v posredovanjih precej, predvsem kar zadeva taktiko, ko bi policija lahko hitro nevtralizirala tiste, ki so izzivali spopade. Še več, policisti na tovrstni položaj niso bili pripravljeni - na tisoče mirnih protestnikov torej in skupino, ki je izzvala spopad, in posamezniki, ki jih je “potegnilo” v spopad. Policisti so neuradno pojasnjevali, da je bila v resnici napadena policija, saj so bili nasilneži dobro pripravljeni na spopad z njo; najhujšega scenarija na srečo ni bilo. Zato jih je še posebej begalo, jezilo in žalostilo, ker posluha, da bi preiskali, kdo so te ekstremistične skupine in kdo (iz politike) stoji za njimi, pri šefih, še posebej tistih na vrhu, ni bilo. Sploh ob dejstvu, da je bila policija glavna fizična tarča saboterjev, psihična pa vse pomembnejši in razraščajoči se duh upora zoper korumpirano in brezobzirno politično kasto.