Neverjetnih 30 let mineva, odkar po odrih nekdanje skupne države pustoši zagrebška punk-rock zasedba Hladno pivo. Okrogli jubilej svojega glasbenega ustvarjanja bodo purgerski rokerji zaznamovali tudi v ljubljanski Cvetličarni 4. oktobra. Končno bodo ljubitelji Hladnega piva verjetno spet slišali Sarmo, komad s prvega albuma Hladnega piva in legendarno odo tej priljubljeni balkanski jedi, ki ima verjetno svoje izvore nekje v Mali Aziji. "Res ne razumem, zakaj se nam vedno pod odrom nekdo dere, naj zaigramo Sarmo. Še posebej v Sloveniji je po navadi veliko takih," se reži Zoran Subašić – Zoki, prva in edina kitara Hladnega piva. Kaj je tako noro privlačnega v tej hvalnici priljubljeni novoletni jedi, primerni za zdravljenje prekrokanih noči? Pa Buba Švabe! Še en nepozaben komad s prvega albuma, ki opeva nadležnost ščurkov v hladilniku. Tudi to vedno znova fani zahtevajo pod odrom. Pa himnično priredbo Fur immer punk in tako naprej. Zato bodo punkerski dinozavri na svoji turneji ob 30-letnici žagali tudi štikle s prvih albumov Džinovski, G. A. D. in Destka, ki so zaznamovali osnovnošolske ali pa srednješolske dni (odvisno od tega, koliko ste stari) generacij, rojenih konec sedemdesetih ali pa v začetku osemdesetih.
Kako je uspelo Hladnemu pivu obstati 30 let na sceni in pri tem ne povsem zajadrati v komercialne vode? "Bili smo dovolj vztrajni, da nismo prenehali," pove kitarist Hladnega piva Zoran Subašič - Zoki. Vztrajnost je bila nadvse pomembna, kajti po prvih štirih albumih še člani benda niso živeli od glasbenega ustvarjanja. Četudi zveni kot floskula, Zoki in Mile pravita, da je bila ljubezen do glasbe ključna za preživetje benda.
Naključja in univerzalne teme za tri desetletja
A tovrstna krepostnost in vzdržnost pred pitjem piva ni bila razlog, da je skupina preživela skupaj 30 let na sceni kot punk bend oziroma se vsaj ni preveč oddaljila od alternative. Kakšen je recept? "Naključje," izstreli Zoki. "Veliko strpnosti in redni obiski pri psihoterapevtu," pa porogljivo doda Mile. "Ta kombinacija je potrebna, da bend preživi takšno dolgo obdobje." V njihovem kombiju so se med vožnjami na koncerte v treh desetletjih odvile bolj ali manj nore scene, pravijo. "Še sreča, da tega nihče ne vidi ali pa da ni nihče tega kdaj posnel!" si oddahne prvo grlo, ki začasno abstinira od piva. "Od trenutkov evforije, histerije do neracionalnih pogovorov, vse živo smo doživeli. Eden drugemu služimo, da se skuliramo. Poleg tega smo imeli srečo, da smo relativno hitro osvojili publiko." Kot vedo tudi oboževalci Hladnega piva, se skupina v žanrskem smislu ni ves čas držala le punka. Kot mulci so člani skupine seveda poslušali jugoslovansko rokersko sceno. Velik vpliv so na njih po besedah kitarista Zokija imeli Zabranjeno pušenje, Azra, zgodnja Riblja čorba, K.U.D. Idioti ... Vse te vplive je tudi mogoče slišati na prvem albumu. Nekateri feni so jim morda zamerili, da so rezek zvok skozi leta nekoliko omilili, a so številni kmalu spoznali, da je bend rasel skupaj s svojo publiko in postajal vse bolj sofisticiran rokerski ansambel, ki je ohranjal svojo izvorno melodiko, hkrati pa je bilo v njihovi glasbi bilo mogoče najti tudi elemente heavy metala, funka in drugega.
Mile Kekin: "Ni nam treba podlegati populizmu. Niti slučajno ne stremimo k temu, da bi vsi ljudje poslušali Hladno pivo. Veseli smo, če naše koncerte obiščejo ljudje, ki z nami delijo pogled na svet. Za vse druge, hvala bogu, obstajajo tudi drugi izvajalci, denimo gospod Thompson. Pa kdor želi, naj izvoli. Vsakdo ima pravico izbrati svojega favorita na pisanem nebu estrade."
Nogometni viceprvaki imajo slab okus za glasbo
Danes že obstaja precej bendov, ki so preskočili meje in ne igrajo na karto nostalgije oziroma njihov uspeh ni povezan z nastankom že v Jugoslaviji. Poleg Hladnega piva so to brez dvoma precej mlajša Dubioza kolektiv iz Sarajeva ali pa Repetitor iz Beograda itd. Obstajajo pa takšni, ki ne preskakujejo meja in nimajo državljanstva v sedmi rokerski republiki na vseh območjih nekdanje skupne domovine, a predvsem zlasti zaradi omejitev v glavah in ne zaradi mejnih kontrol. Eden takšnih je tudi rojak zagrebških punkerjev Marko Perković - Thompson, nacionalistični pevec z ustaškimi besedili, ki smo mu pred nedavnim prav zaradi nestrpnih sporočil v besedilih prepovedali koncert v Mariboru. No, morda Thompson res ne nastopa v Beogradu, Nišu ali pa v Mariboru in Ljubljani, kot denimo Hladno pivo, je pa imel čast zlesti na avtobus svetovnih nogometnih viceprvakov, hrvaške reprezentance, ko se je vrnila s srebrno kolajno iz Rusije, in skupaj z njimi odpeti nekaj hitov pred stotisočglavo množico na ulicah hrvaške prestolnice. Kako to, da je z reprezentanti zapel Thompson in ne denimo hrvaški izvozni artikel Hladno pivo? "Znano je, da so naši nogometaši izjemni športniki z malce slabšim glasbenim okusom," diplomatsko odgovori Zoki, Mile pa doda: "Prepričan sem tudi, da nimajo dovolj časa za prebiranje zgodovinskih knjig. Na žalost so morda o zgodovini premalo poučeni, ampak ne pozabimo, da so plačani zato, da dobro igrajo nogomet, ne pa zato, da bi razumeli zgodovino." Izrazito nacionalistično dojemanje stvarnosti na Hrvaškem članov Hladnega piva, ki jih v publicističnih besedilih označujejo za nenamerno angažirani levičarski bend, ne vznemirja preveč. "Naša filozofija je takšna, da razumemo razlike in da smo vsi enaki v svojih pravicah. To razumemo tudi kot bogastvo za naše ustvarjanje. Če bi namreč vsi na enak način dojemali in osmišljali svet, bi bilo malo dolgočasno, za ustvarjanje pa ne bi bilo nobenih pametnih razlogov. O čem bi se z ljudmi pogovarjali?" se vpraša Zoki. Pojasni, da se na Hrvaškem že od domovinske vojne promovirajo vrednote, ki postavljajo nacijo na prvo mesto. "Relativizira se zgodovino in se jo piše celo na novo. Kar naenkrat za nekatere Jesenovac ni več bil koncentracijsko taborišče, kjer so se dogajali najhujši zločini zoper človečnost, temveč je po prepričanju nekaterih novih zgodovinarjev bil delovno taborišče, kamor so očitno ljudje hodili prepevat na nekakšne prostovoljne delovne brigade. Ta vsesplošna relativizacija zgodovine privleče za seboj vse mogoče, tudi to prepričanje, da je povsem normalno ubijati ljudi drugačne vere ali prepričanja," se naša sogovornika proti koncu našega pogovora že zelo odločno postavita na stran zmagovalcev druge svetovne vojne, kar v teh koncih, zlasti pa na Hrvaškem, ni povsem oportuno dejanje. Pa težave zaradi jasnih levičarskih stališč v hrvaški družbi, ki je konzervativna in izrazito desno usmerjena? "Najbrž nas ne kličejo, da igramo zato," odgovori Mile. "Na družbenih omrežjih dobivamo komentarje, odzive, takšne in drugačne. Toda nismo v službi vsesplošnega ljudskega okusa. Ni naš namen, da bi bili vsem všeč. To je delo politikov."
