Četrto leto praznujemo svetovni dan čebel. To je edini svetovni dan, ki ga obeležujemo na pobudo Slovencev, kar za nas še bolj utrjuje pomen te žuželke. Da ne gre le za medonosno živalco in za čebelnjake, ki so spomenik naše kulturne dediščine, se tako zavemo vsaj enkrat letno, ko nas poznavalci spomnijo, da je vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel in drugih opraševalcev.
Kar 78 odstotkov divjih rastlin potrebuje opraševanje žuželk. Od njihovega opraševanja je odvisnih tudi 84 odstotkov kmetijskih rastlin v Evropi. Opraševanje žuželk je pomembno za ekosistem, v kmetijstvu v Sloveniji je ovrednoteno na okoli 120 milijonov evrov letno, v Evropi na 22 milijard evrov, v svetovnem merilu pa na vsaj na 153 milijard evrov letno, zaradi naraščanja števila prebivalcev pa rastejo tudi potrebe po opraševanju.
Življenje opraševalcev je vse težje
A življenje opraševalcev je vedno težje. Tako zaradi kmetijstva in vse pogostejše košnje kot tudi - in predvsem - zaradi podnebnih sprememb. Pozeba v kombinaciji s hladnim vremenom in deževjem, ki letos vztraja še po koncu ledenih mož in poscane Zofke, je za marsikatere divje opraševalce usodna. Medonosne čebele pa bodo po zaslugi skrbnih čebelarjev vendarle preživele. A to, da so čebelarji v zadnjih letih, ko si pozebe sledijo ena za drugo, postali predvsem skrbniki in v manjši meri pridelovalci, skrbi predvsem večje čebelarje, ki za katere je med glavni vir zaslužka. Samo v letu 2019 je samooskrba z medom upadla za 44 odstotkov v primerjavi z letom pred tem in taka nihanja gor in potem spet precej navzdol so pogosta.
Da smo zelo odvisni od narave, nas strezni po vsaki pozebi, toči in poplavi, a čebelarje še bolj, saj možnosti, kot jih imajo sadjarji, sami nimajo. Protitočne mreže in oroševalni sistemi nad gozdovi in travniki pač ne pridejo v poštev, zavarovalnice pa tudi niso navdušene nad idejo, da bi čebelarji svoj pridelek lahko zavarovali. Tveganj za to, da bo medu manj kot običajno, je namreč preveč oziroma, povedano drugače, manjša pridelava je zdaj že stalna.
Kljub temu se pri čebelarski zvezi ne bojijo, da bi čebelarji izginili. Predvsem na ljubiteljski ravni njihova dejavnost zelo živi. Je del kulturne dediščine in sprostitev mnogim, ki si ob prehodu v pokoj iščejo nov hobi, pa tudi za mlajše, ki čebelarsko tradicijo podedujejo in prenašajo naprej. Vse bolj se tudi razvija, a bolj kot v intenzivno pridelavo medu se usmerja v turizem in zdravilno moč čebeljih pridelkov. V Sloveniji že imamo 45 registriranih in certificiranih ponudnikov čebelarskega turizma, teče pa tudi postopek registracije poklica apiterapevt, ki zdravi s čebelami in čebeljimi pridelki.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
