Kdor ob spremljanju vladnih manevrov na področju visokega šolstva in znanosti v zadnjem času meni, da gre za enkratne vzgibe, se globoko moti. Gre za dolgoročno strategijo, katere ledino je premier Janša začel orati že v svojih prejšnjih mandatih, ko je odprl prostor številnim novim fakultetam, z omejevanjem vpisa na javnih pa spodbujal vpis pri zasebnikih. Zdaj jo le nadaljuje z jasnim načrtom, da na prihodnjih volitvah ponovno sestavi vlado in svojo misijo demontaže avtonomnega in za zdaj še v veliki meri javnega visokega šolstva izpelje do konca. In pri tem tudi srednješolsko izobraževanje ne bo izvzeto.
Za recept, kako to uspešno izpeljati korak za korakom, je predsedniku vlade dovolj, da pogleda k svojemu navdihujočemu mecenu v Budimpešti. Slednjemu je uspelo dodobra načeti avtonomijo univerz tako s financiranjem kot dajanjem soglasij za študijske smeri. Študij je vse manj dosegljiv za otroke staršev s plitkejšimi žepi, v srednješolskem izobraževanju pa se, spodbujeno tudi s finančnimi ugodnostmi, preferira poklicno izobraževanje. Z jasnim ciljem: imeti čim več nizko izobraženih, nekritičnih ljudi, ki so kot volilno telo lažje vodljivi in obvladljivi. Neposlušne in take, ki si drznejo oporekati, kot je tudi pravkar odstavljeni državni sekretar, pa čim prej umakniti.
Zato je prav, da se ob manevrih, kot so blokada potrjenih raziskovalnih projektov na javnih univerzah in z njimi povezanih zaposlitev, blokiranje novega raziskovalnega zakona, ki bi prinesel določeno stabilnost v financiranje, z dodatnim poskusom favoriziranja zasebnikov ter ne nazadnje v zadnjem trenutku poskus poseganja v skozi mesece pogajanj dogovorjena vpisna mesta na javnih univerzah, zgane celotna izobraževalna sfera. Od tistih v osnovnošolskem izobraževanju do visokega šolstva.
Nihče ne trdi, da je v visokem šolstvu vse dobro in prav. A morebitnih posegov vanj ni mogoče izvesti čez noč, z nekaj ad hoc študijami ali na hitro sklicanim posvetom. Takšne spremembe potrebujejo dolgotrajne razprave, in to kompetentnih ljudi. Izobraževalnega sistema kot enega od temeljev in hkrati stebrov družbe ne smejo ogroziti ne strankarskopolitični ne zasebni interesi.
Toliko bolj, ker je povsem jasno, da se sedanja vlada že mesece neuspešno spopada z epidemijo, katere žrtve so v največji meri naši otroci. Ti so že mesece prisiljeni zreti v monitorje, in ko je staršem prekipelo, jim prvi v vladi očita zlorabo otrok v politične namene. Marioneto, ministrico za izobraževanje Simono Kustec, ki je le še formalno prvi človek ministrstva, pa zanimajo le še on-line sestanki na evropski ravni namesto reševanja realnih problemov v njenem resorju. Kot sta, denimo, vprašanji odpiranja srednjih šol in konkretnejših prilagoditev mature, h katerim jo pozivajo dijaki.
Ti so, očitno, slišali poziv celjskega ravnatelja Deleje, naj mladi starejšim končno sporočijo, da je dovolj. Res, je. Dovolj je! Na nas pa je, da mlade v zahtevah podpremo. Kajti za njihovo prihodnost gre.
