Če kaj, si v tem trenutku tako otroci, starši kot učitelji želimo le eno, da bi bilo tega šolskega leta že enkrat konec. Utrujeni smo vsi. Od tega nepozabnega leta, ki bi ga radi čim prej pozabili, in od oblasti, ki se je poigravala z nami, kot ji je narekoval njen trenutni interes. Sami pa smo bili postavljeni pred izzive, ki smo jih poskušali razrešiti, kakor smo znali in zmogli v danem trenutku.
To leto je bilo polno spoznanj o izobraževanju, ki naj bi bil eden od temeljev družbe. Poudarek je, seveda, na naj bi bil, saj smo na lastni koži občutili, da je kapital pred izobraževanjem in da je izraz vrtce in šole bomo zadnje zapirali in prve odpirali zgolj politična puhlica. Pedagoška stroka je bila odrinjena na rob, vzgojitelji in učitelji postavljeni v vlogo izvrševalcev bolj ali manj nedoločnih priporočil in navodil z vrha in delovanja po principu znajdi se po najboljših močeh. O fakultetah se je razmišljalo v luči potreb po mehanikih in šoferjih, ki jih potrebuje trg dela. Ministrica, ki bi morala biti najglasnejša zagovornica interesov izobraževanja, pa je za obstanek na položaju bila pripravljena prevzeti vlogo vladne marionete. Ob tem je mlade, ki so se javno zavzeli za vrnitev v šole, brez zadržkov poučila, da je za svoja dejanja - za javno izražanje zahtev so bili kaznovani - pač treba prevzeti odgovornost. Čeprav sama tega ni storila in ne zmore. Oblast je pač slast, zato so posledice, ki ob tem nastajajo, kolateralna škoda, za katero ji ni mar.
Posledice poskušajo odpraviti na terenu vzgojitelji, učitelji, ki se zadnje mesece po vrnitvi učencev v šolske klopi soočajo z realnostjo. Ni lahko, ne za njih ne za otroke, od katerih imamo tudi starši velika pričakovanja. Prevečkrat prevelika, opozarjajo učitelji. Naj se ne sliši kot izgovor, o marsičem moramo starši razmisliti, ko gre za vzgojo, prioritete in prihodnost mladih, a sistem je ta, ki nas skupaj z otroki sili v tekmo za ocene.
Tako se tudi vsi zavedamo, da bo to šolsko leto treba pripeljati do konca. A še bolj se zavedamo, da po sedanjem principu capljanja za dogajanjem, ki je privedlo do tega, da imamo že čez 4200 žrtev covida - jesen lahko pričakujemo v strahu. V strahu, ali bodo naši otroci vendarle sedli v šolske klopi in za kako dolgo.
Ali pristojni že snujejo načrte ali bodo spet, tako kot lani, konec avgusta prišli do spoznanja, da smo tik pred novim šolskim letom, na katero nismo pripravljeni?
Zdaj je čas, da se razmisli, kaj in kako ravnati, da bodo učenci, pri katerih so zaradi šolanja na daljavo nastale velike luknje v znanju, to lahko nadoknadili v naslednjih letih. V praksi se že kažejo prvi zametki povezovanja pedagoške stroke in posameznih šol, da bi našli prave recepte, kako to narediti. To je dobrodošlo, kajti če kaj, so tudi v tem letu učitelji dobili potrdilo, da se na odgovorne pri iskanju pravih in pravočasnih rešitev ni mogoče zanesti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
