Neisha
»Rada si doma, kajne?« »Absolutno. Tam me čakata moji mucki, prijateljici in zaupnici. Vidim, da kar malo prevzemam to mačjo naravo. Mukija sem dobila pred šestimi leti od pevke Alye, ker se ni najbolje počutil v družbi njene psičke, mladičko Bufy pa sem posvojila iz Mačje hiše, ki jo je rešila pred bridko usodo. Bufy je še vedno v fazi razgrajanja, tako da je moje stanovanje en velik poligon z veliko igre in veliko sesanja. Tudi sicer imam rada živali, v gozdu pridejo včasih kar same do mene. Z njimi lahko vzpostaviš en prav poseben, pristen stik.«
»Poudarek v moji šoli je ta, da želim otroke naučiti, da je lahko vsaka energija kreativna, tudi tista najbolj destruktivna. Ni se treba skrivati v sobi in jokati, če lahko iz tega narediš melodijo, tekst. Vsako razpoloženje, tudi srečo, lahko spremeniš v pesem, in ta na koncu postane tvoj filter, cedilo ali pač samo izrazno sredstvo. K meni prihajajo otroci, ki se želijo ukvarjati z lastnim zvokom, se srečujejo s prvimi krizami identitete, odraščanja. Glasba jim pomaga lažje sprejeti te spremembe in razumeti sebe ter svet, v katerem so se znašli. Stalno poudarjam, da ni treba biti v vsem perfekten, da si lahko dober človek. Učim jih, da se je motiti človeško in naj ne jemljejo glasbe kot neko hudo strogo disciplino, temveč kot veselje in ljubezen, kjer se najde tudi prostor za napake. Želim si, da jim glasba, vsaj v tej začetni fazi, ostane hobi, žur.«
Glasba je govorica v tonih
»Moški se me bojijo. Raje, kot da bi prišli v živo poklepetat z mano, mi pišejo ali pa samo opazujejo s pete vrste na koncertu in potem takoj izginejo ... Včasih se res počutim, kot da grizem, kot da sem stekla lisica.«
»Verjamem, da se vse zgodi ob pravem času. Ljubezni ne iščem v drugi osebi, ampak iščem v partnerstvu nadgradnjo ljubezni do sebe. Ne vem, kakšen bo, kako mu bo ime, ampak se mi nikamor ne mudi, saj sem srečna točno takšna, kakršna sem, in v trenutku, v katerem sem,«
»Pri meni razlike ni. Takšna kot sem v zasebnem življenju, sem tudi v javnem. Ne šparam besed, ne zavijam v celofan. To sicer ne pomeni, da se dam vsem na pladnju, ampak to, da kar pojem, nekako odslikava tudi moj način življenja. Glasba je samo govorica v tonih.«
Cel članek lahko preberete v majski številki revije OBRAZI.
