K
ot strastna konzumentka kriminalk sem se ob branju Pogodbe vprašala: kje ste bili prej? Zdi se mi odlična.
Profesionalno pa ste torej vedno delali samo kot novinarka?
Torej je knjiga dolgo nastajala?
Imate tudi sicer radi kriminalne romane?
V Pogodbi eden od likov razmišlja: »Rima ne moreš nikoli zares zapustiti, ko si enkrat v njem živel. Vleče te nazaj kot kakšna zgrešena ljubezenska zveza, ne moreš oditi, ker je vedno kot nedokončana zgodba.« So v tej misli zajeti vaši občutki?
Sploh potrebuje človek v Rimu avto?
Z vami sta bila mož in hčerka, ki je obiskovala tamkajšnji vrtec in kasneje šolo. Tudi izobraževalne ustanove imajo svoje posebnosti. Nekoč ste pripovedovali, da ste v vrtec morali nositi celo toaletni papir, ker osnovne stvari niso urejene.
Kakšne izkušnje pa ste imeli sicer z vrtcem? Z odnosi?
O mafiji pišete v kar dveh knjigah. Ste njen vpliv tudi sami čutili v vsakdanjem življenju?
Včasih je veljalo, da je mafija stvar Italije, danes pa pretreseni spremljamo preiskavo umora slovaškega novinarja Jana Kuciaka in njegovega dekleta, povezanega z njegovim preiskovanjem mafijskih poslov.
Je italijanska mafija dejavna tudi v Sloveniji?
V knjigi Zadnji rimski cesar pišete tudi o Silviu Berlusconiju. V čem je skrivnost njegove priljubljenosti, ki se zdi povsem nedoumljiva?
Njegova populistična retorika ima danes že kar nekaj posnemovalcev, tudi najmočnejšo državo na svetu vodi podoben kaliber. Je Berlusconi torej odkril formulo za uspeh?
Kot dopisnica ste bili za skoraj vse odgovorni sami, v Sloveniji pa ste spet del velikega sistema. Kako ste se navadili na to spremembo?
Pogrešate morda italijansko hrano?
Kaj slovenskega pa ste pogrešali v Rimu?
Za konec moram kot oboževalka kriminalk vprašati, ali se lahko nadejamo, da bo Pogodba dobila nadaljevanje?
Cel intervju je bil objavljen v majski številki revije OBRAZI.
