'Kje pa, slovenski film ni domač z mano!''
Berlin, Cannes, Moskva in nato … rez
Mihe Hočevarja
Matevža Luzarja.
"Z osamosvojitvijo oziroma z novo državo se je zame film zaprl. Nenadoma sem bila izbrisana. Imeli so me za jugoslovansko igralko, ker sem pač delala po celi Jugoslaviji, čeprav sem povsod veljala za Slovenko. Mi je bilo kar nekaj let zelo hudo zaradi tega. Ker pri filmu je to izgubljeni čas. Na odru lahko igraš mlajše in starejše vloge od sebe, pri filmu to ne gre. Tvoj igralski obraz pripoveduje pri 20-ih, 25-ih eno vrsto zgodb, pri 45-ih pa popolnoma druge, drugačne, in meni je bilo to kar dolgo obdobje popolnoma odvzeto."
"Ko začneš delati pri filmu, si nekako izgubljen. Ne znajdeš se. Kamera je tehnična stvar, s katero ne moreš vzpostaviti nekega partnerskega odnosa, ne razumeš je takoj. In ravno ko sem prišla do točke, da mi je kamera postala partnerica, je bil narejen rez. Zato sem bila kar nesrečna, škoda za ta izgubljeni čas."
"V vseh teh dolgih letih pri filmu se je le enkrat zgodilo, mislim da pri Idealistu (Igor Pretnar, 1976), da sva imela z Racem vsak svojo garderobo in da sta bila tam ‘doublerja’ ki sta na vajah delala, midva pa sva bila samo na zadnji vaji. In to se je zgodilo tudi pri Matevžu. Namreč, ne gre za kaprico igralcev, da jih nekaj razvajaš, ampak pameten režiser zmeraj ve, zakaj to narediti. Tako dobiš spočitega in energičnega igralca, ko začneš snemati. Več deset vaj, postavitve luči, kadrov, vse to traja, in seveda je potem igralec že kar precej utrujen do takrat, ko gre zares."
"Večkrat mi katera od mladih igralk reče: dobila sem vlogo, ampak ne vem, ne bi, ker moram biti v eni sceni gola. In jaz jim zmeraj rečem: pa ne bodi nora, a veš, kako hitro bo prišel čas, ko ti nobeden več ne bo rekel, da bodi gola!"
V luči hollywoodskih spolnih škandalov smo igralko med drugim vprašali, ali ima tudi ona slabe izkušnje. Celoten pogovor najdete v januarski številki revije OBRAZI.
