(MB-TEDEN) (Ne)odgovornost

Če držijo naše neuradne informacije, iz Pristana končno prihajajo dobre novice. Srednji bazen naj bi po vseh težavah zdaj vendarle tesnil, postopki za dokončanje projekta, od ureditve avle, garderob, energetske sanacije ..., tečejo naprej, tudi denar za vse omenjeno je zagotovljen. Ali bo jeseni, z začetkom novega šolskega leta, bazen po dobrih sedmih letih vendarle sprejel prve kopalce, si kljub tovrstnim željam občine po dosedanjih izkušnjah sicer ne upa napovedati nihče, je pa jasno, da bo na koncu investicija verjetno krepko presegla dva milijona evrov. Kar sicer ni nič novega. Da bo v objekt treba vložiti prav toliko, da bo funkcionalen, je namreč še pred kakršnimkoli projektiranjem napovedal že takratni direktor Športnih objektov Maribor Tone Knez.

Jasno je tudi, kaj je pri projektu šlo narobe. Pritisk javnosti, da se bazen uredi, je bil enormen, prejšnja mestna uprava pod županom Andrejem Fištravcem pa se ga je lotila tako kot večino drugih projektov - zmedeno, parcialno, predvsem pa tako, da na nikogar ni mogoče neposredno pokazati s prstom. Lotiti se tako zahtevne rekonstrukcije z zgolj 450 tisoč evri, je bila politična odločitev, ki ji je botrovalo predvsem volilno leto 2018, ko je Fištravčeva ekipa po neštetih fiaskih s Kitajci in praktično vsem drugim, česar se je lotila, za to, da bi se obdržala na oblasti, potrebovala vsaj nek na videz otipljiv rezultat. Pa čeprav zgolj Potemkinovo vas.

Očitki Auerjeve Liste za pravičnost in razvoj podžupanu Samu Petru Medvedu, naj za težave s projektom prevzame objektivno odgovornost in odstopi, so zato tako na meji dobrega okusa, kot je neumestno iskanje krivde sedanje mestne uprave pri zdaj že nekdanji uslužbenki urada za šport, ki da je projekt vodila brez ustreznih referenc. Popolnoma jasno je namreč, da pri sprejemanju odločitev ni imela nobenih pristojnosti. Je pa bila najlažja tarča, ker je odgovornost resničnih odločevalcev nemogoče neposredno ugotoviti. Podpisov Bojana Strajnarja iz Fištravčeve projektne skupine, ki je bila odgovorna za projekt, ne bo mogoče najti na nobenem dokumentu, še manj podpisov tistega, ki je dejansko odločal o vsem. Marka Kovačiča, župana v senci. Takšen je pač bil modus operandi štaba, ki ga kljub nenehnim opozorilom ni prekinila nobena za to pristojna inštitucija v državi.

Tudi Fištravcu neposredne odgovornosti ni mogoče pripisati, objektivno pa zagotovo. Ali je to dovolj za kazenski pregon, pa je seveda drugo vprašanje. Ne nazadnje tudi zato, ker se projekt v bistvu ni podražil, le voden je bil skrajno šalabajzersko, za nesposobnost pa pri nas še tako nihče ni odgovarjal.