Gospa Marjeta, prvič vas vidim v živo. Kako ste drobni, suhceni! Bistveno bolj, kot sem mislila ...
Ste raje v vlogi novinarke ali intervjuvanke?
Pričakovala sem tak odgovor, ker ste oklevali, ko sem vas vabila na intervju. Opažam, da se neradi izpostavljate. Da vam tudi poziranje pred fotoaparatom naše fotografinje Ane ni prijalo. Medtem ko sami menda radi “škljocate”, celo razstavljali ste svoje fotografije.
Kaj pa novinarski prispevek, se spominjate objave prvega?
Očitno ste že kot ostrojezična najstnica slutili, da bo novinarstvo za vas pravšnji poklic. In v minulih letih ste s kopico prispevkov to tudi dokazali. Tudi zelo odmevni so med njimi.
Če primerjate novinarstvo takrat, ko ste vi stopili vanj, z današnjim, kaj bi rekli?
Ste z novinarstvom okužili tudi hčerko Petro?
Kot dopisnica Televizije Slovenija z Gorenjskega ste s snemalcem nenehno na terenu. Verjetno je za dober prispevek pomembna profesionalna sinergija med snemalcem in novinarjem?
Je v vašem domu televizijski sprejemnik pogosto prižgan?
Svoje prispevke pa verjetno pogledate?
Prosim?
Omenjate gorske reševalce. Vaše novinarsko delo je nemalokrat povezano z naravo, gorništvom, tudi naravovarstvom. Postregli ste s kopico tovrstnih prispevkov. In zagotovo še boste. Je potemtakem vaše srce tam zgoraj, med vršaci?
Spoštljivo. Kaj ponujajo hribi?
Toliko bolj dobrodošlo, saj novinarsko delo ne skopari s stresi. Pravite, da se zdaj z njimi soočate drugače kot pred leti.
Prav nič pa ni bil prijeten tisti dan lanskega januarja, ko vas je prizadela možganska kap ...
Menda se je zgodilo v Dražgošah, ko ste se pripravljali na neposredno javljanje v televizijski dnevnik?
In začelo se je, kot pravite, garaško okrevanje. Znova ste se učili govoriti, brati in pisati.
V bolnišnici sicer niste bili dolgo, ste pa medna zelo nergali ...
Navdihujoče zveni tole. Sporočate nam, da je marsikaj mogoče. Da so odločenost, volja in vztrajnost ključne spremljevalke učinkovitega okrevanja.
Cel intervju lahko preberete v avgustovski številki revije OBRAZI.
