Današnja razprava o zakonu o dolgotrajni oskrbi na izredni seji državnega zbora je več kot jasno pokazala, da je doseči razumno soglasje med vladnimi in opozicijskimi poslanci, kakšen naj bo, misija nemogoče. Z ene strani argumenti, da je enkrat po 20 letih brezplodnih poskusov vendarle treba narediti vsaj prvi korak in nekaj sprejeti, z druge kopica pripomb in pomislekov, zakaj je tako slabo in nedemokratično pripravljen zakon bolje ne imeti.
Ne gre zgolj za tako različne poglede na to, kaj bi zakon o dolgotrajni oskrbi moral dati ljudem za varnejšo starost, bolj za razhajanje, kaj s predlagnim zakonom rešujemo in kdo bo to financiral. V igri ni majhen denar, kar povedo že izračuni, koliko denarja bo treba novi blagajni za dolgotrajno oskrbo zagotoviti do leta 2025, ko naj bi dobili tudi dodatno zavarovanje. Po izračunih ministrstva za zdravje bi za izvajanje tega zakona prihodnje leto potrebovali 204 milijone evrov, 26,7 milijona naj bi zagotovila pokojninska blagajna, 68,6 milijona zdravstvena, 3,6 milijona občinski proračuni, iz državnega proračuna pa naj bi primaknili še preostalih 105,7 milijona. Ti zneski naj bi se vsa naslednja leta le še zviševali. Tako bi leta 2023 za dolgotrajno oskrbo potrebovali skupaj 374,4 milijona, leta 2024 558,5 milijona in leta 2025 743,8 milijona evrov. V drugi polovici leta 2025 so v skupnem znesku že predvidena sredstva iz obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, in sicer v višini 221,9 milijona evrov.
Pustimo ob strani, da je izdatke za dolgotrajno oskrbo zelo težko natančno izračunati, ker danes ne vemo, koliko ljudi bo potrebovalo tovrstno pomoč in v kakšnem obsegu, tako kot se je zgodilo pri zakonu o osebni asistenci, ko so izdatki nad vsemi pričakovanji poleteli v nebo. Prav tako ne vemo, kdo bo moral plačevati obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in koliko. To naj bi uvedli šele z julijem 2025. Če pogledamo nazaj, je bilo v preteklosti že nekaj predlogov. Od tega, da bi to zavarovanje plačevali vsi, tudi upokojenci, do tega, da bi ga za zaposlene zgolj delodajalci. Prav tako ni jasno, kako visok bo ta prispevek. Po zadnjem neuspelem predlogu, ki ga je dal na mizo bivši minister za zdravje Tomaž Gantar, je bilo govora o 1,47-odstotni prispevni stopnji. A s tem se bo morala ukvarjati nova vlada, katerakoli že bo.
In še eno slabo popotnico ima ta zakon, ki zadeva vse nas. Res je prvi, ki je po številnih dosedanjih neuspešnih poskusih v preteklosti prišel v parlament in bo najverjetneje tudi sprejet. S tem pa se ne kaže postavljati ob dejstvu, da nima širšega družbenega konsenza, čeprav smo v Sloveniji od osamosvojitve dalje vzpostavili standard, da brez tega ni mogoča nobena reforma socialnega zavarovanja. Ne le, da ni usklajen med socialnimi partnerji, preslišani so ostali tudi vsi tisti, ki se že danes v praksi ukvarjajo s pomočjo starejšim. Tako je velika verjetnost, da bomo dobili le še en zakon, povedano drugače, mačka v žaklju, ki bo v praksi povzročal veliko nejevolje tudi pri uporabnikih in bo deležen še veliko popravkov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
