Oblačila za vse velikosti in postave, kupi stare šare, razne drobnarije, stojnice s starinami, ki pritegnejo marsikatero oko, suho sadje in raznovrstne zdravilne kreme ter posebni kuhinjski pripomočki, ki gospodinjam menda olajšajo vsakdan. In seveda vedno množično zastopani prodajalci suhe robe ter ponudniki jedače in pijače. Ta pisana mešanica vedno znova, menda že vse od srednjega veka, pritegne številne v staro ptujsko mestno jedro, kjer se vsako leto zvrstijo trije tradicionalni sejmi. Obisk je bil na Ožbaltovem precej slabši od Jurijevega in Katarininega, ki se zvrstita spomladi in v pozni jeseni. To je običajno, pozna se, da je čas dopustov, pravijo prodajalci.
"Ljudje povprašujejo predvsem po slamnikih, kakšnih igračah. Pa nič kaj drugega, saj se jim ne da pometati, tudi delati se jim sedaj ne da," je o tem, da nič več ne gredo v promet metle, po tri v paketu, in drugo orodje, povedala prodajalka suhe robe Martina Žlindra iz Ribnice. A vreme jim je bilo letos, z manjšo ohladitvijo, pravzaprav precej naklonjeno, sicer ljudje običajno iz mesta pobegnejo še pred opoldansko vročino. Pintarjevi s Ptuja pa pravijo, da gredo avgusta iz suhe robe še vedno dobro v promet tudi klopotci.
Iz množice prodajalcev je izstopal Zvonko Križaj, sicer drugi princ ptujskega karnevala, ki je domačo čebulo in česen ponujal kar na svojem osličku. "Z vnukinjo sva prišla prodajat pridelke moje hčere. Oslička sem dobil v dar od švicarskih popotnikov, ki sta z njim potovala preko Evrope do Jadrana. Tam sta ga hotela prodati, a sta ga, ker nista našla pravega kupca, na koncu podarila meni. Sedem let stari osel se tako sedaj na naši domačiji v Budini pase skupaj s konji. Enkrat mesečno pa ga slikam in jima pošljem fotografijo v Brazilijo, kjer sedaj delata."
Veliko pozornosti je bil s svojim igranjem deležen tudi avstrijski lajnar Wilfried Gombocz, ki so mu lahko Ptujčani v preteklosti že večkrat prisluhnili; z mestom ima Gombocz prav posebno vez, saj je njegova babica tu preživela rano otroštvo.
