Res je, kmetijstvo se ne more v zelo kratkem času prilagoditi spremembam povpraševanja, ki so posledica ukrepov za omejevanje epidemije novega koronavirusa, kakor pravi minister za kmetijstvo. Ob tem je treba tudi povedati, da imajo težave, s katerimi se danes soočajo slovenski kmetje, precej globlje korenine. Tudi če ne bi bilo epidemije, bi se razmere v slovenskem kmetijstvu slabšale iz meseca v mesec in iz tedna v teden.
Glavni razlog za to je odsotnost kakršnekoli kmetijske politike. Vse, kar imamo, je seznam želja, ki so ga poimenovali strategija, iz katerega si lahko vsakdo vzame tisto, kar mu ustreza za uresničitev svojih parcialnih interesov. Razne sheme kakovosti za promocijo doma pridelane hrane tudi bolj koristijo tistim, ki imajo s kmetijstvom in pridelavo hrane zelo malo povezave ali sploh nikakršne, kot srednjeročni in dolgoročni ohranitvi domače pridelave kakovostne hrane.
Da je tako, ni odgovorna le politika, ki kmetijstva oziroma pridelave hrane nikoli ni videla kot eno od pomembnih in s tem prednostnih področij. K temu je bistveno prispevala tudi kratkovidnost deležnikov v sektorju. Ves čas, odkar je Slovenija leta 2004 vstopila v EU in tako postala prejemnica sredstev iz evropske vreče za kmetijstvo, jih je bolj ali manj zanimalo le to, kako si z lobiranjem zagotoviti čim večji del te pogače.
Parcialni interesi deležnikov v panogi so tako prevladali nad občim interesom po zagotovitvi pogojev za srednjeročni in dolgoročni razvoj kmetijske panoge in s tem pridelave zdrave in kakovostne hrane za domači trg in tudi izvoz. Deležniki v panogi zdaj samo žanjejo, kar so sejali zadnjih šestnajst let. Zaradi epidemije so račun za to dobili samo nekoliko prej, kot bi ga sicer.
Politiki je boj za denar tudi ustrezal. Dovolj je bilo, da so na pristojnem ministrstvu kmetijski denar med prejemnike delili tako, da nihče od tistih, ki so dovolj močni in vplivni v sektorju, ni bil preveč nezadovoljen, da bi delal kraval.
Napak, ki so bile narejene v zadnjih šestnajstih letih, ni mogoče popraviti v nekaj mesecih. Za to bodo potrebna leta. Gasilski ukrepi, ki jih ponuja politika in jih zahtevajo kmetijske organizacije, samo gasijo požare.
Za srednjeročni in dolgoročni obstanek slovenskega kmetijstva je v prvi vrsti potrebno, da se členi v celotni prehranski verigi povežejo in priznajo, da so soodvisni drug od drugega. Če bodo vztrajali pri sedanjem medsebojnem izigravanju in jim bo država oziroma politika to še naprej dopuščala, bodo najprej propadli najšibkejši v verigi, to so kmetje. Slovenija bo tako postala povsem odvisna od uvožene hrane, kar pomeni, da bodo zanamci imeli na voljo predvsem manj kakovostne presežke, ki bi sicer končali na smetišču. Podeželje bo izginilo, tuji koncerni bodo na najkakovostnejši kmetijski zemlji gradili tovarne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
