Krajevno običajno

Kar je pozicija naredila v državnem zboru, ko naj bi na vrsti bilo tajno glasovanje o kandidatu za mesto na ustavnem sodišču, je, strogo gledano, politično obrtništvo. Opozicija, ki bi šla na predčasne volitve, obstruira tudi potrjevanje zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je dežurna parola vseh političnih akterjev leta in leta, da bi še pred pragom izredne seje o razmerah v državi, ki jo je zahtevala, registre izrednosti premaknila v najvišje lege. Nakar se v polpraznem parlamentu odvije hitropotezna igra. Koalicija z istomišljeniki s pravnimi sredstvi doseže neodločanje o kandidatu za ustavnega sodnika, nad čigar kandidaturo je obviselo tvitersko obrekovanje. Dr. Rok Svetlič s tem (še) ni eden več v neskončni vrsti pokurjenih imen za sodišče, ki je najvišji varuh ustavnosti in pravic v državi, predsedniku republike pa v naročje pade prilika, da do preloženega glasovanja, ki potrebuje vsaj 46 strinjajočih se parlamentarcev, v svoje sobane pokliče ne le sodelujoče v tem kadrovskem postopku, temveč tudi tiste tviteraše z akademskimi titulami, ki so to ustavnosodniško kandidaturo poškodovali, vrgli kost, potem pa se potuhnili. Predsedniška avtoriteta ima to moč. In obenem izjemno priložnost, da to opravi v državniško modri tišini. Prav tolikšna je tudi pravica šefa države, da nedokazane očitke ignorira in vztraja na poti, po kateri se je bil namenil, ker ga za to pooblašča ustava. Predsednik republike ustavne sodnike predlaga, državni zbor jih voli, ne twitter ne instagram, pa tudi odhodi s parlamentarnih sej, ki so delovno mesto poslancev, ne. To ni najboljša od procedur, niti najmanj! Je pa edina po zakonu in po ustavi. In DZ ima edini orodje, da jo izboljša. Edini!

Kar smo v torek videli, tik preden naj bi predsednikova odposlanka še enkrat utemeljila njegovo izbiro, ni bilo nič več kot enodnevna predstava. Niti en naš problem po tej epizodi, v resnici dveh: "kul" in "nekul", ni manjši. Ne samo leto in pol! Že vsaj tri leta politika kadrovsko ovira ustavno sodišče. Kar spomnite se LMŠ-kupčije, po kateri so Terškove prijave na US (p)ostale brezpredmetne, bivša evropska sodnica Trstenjakova pa je prišla do sklepa, da ji slovenskega trgovanja ni treba. V izrednih covidskih okoliščinah je kmalu eksplodiralo izvršilno prekrščanje pravnih odločitev ustavnosodniške (bolj ali manj) deveterice v "nepravo" ustavljanje vladajočih, ki se potijo na fronti s smrtonosnim virusom. Ampak saj to ni nič novega. Imenujte oblast - in prištejte krajevno običajno politično nekulturo -, ki se še ni zaganjala v meje, postavljene z naslova, ki obstaja zato, da jo kontrolira in tudi omejuje, če jo zanese onstran pravnega.

Svetlič, Kranjc, Erbežnik, Teršek, Trstenjak, Zobec ... in tako dalje in tako dalje, tudi vsi oni kvalificirani, ki se na klic za US niti ne odzovejo, so skupno ime za nesposobnost (dobrega!) upravljanja skupnega. V logičnem vprašanju, kaj pa se bo ob naslednjem in naslednjem in naslednjem (ne)glasovanju - za zakon, za pozicije, za karkoli - spremenilo, se zgosti neskončno nelagodje tukajšnjega homo sapiensa.