Kmetje, ki so nekoč pridelovali sladkorno peso za Tovarno sladkorja v Ormožu in so imeli za to tudi vse znanje, veščine in strojno opremo, so bili zelo razočarani, ko se je nizozemski lastnik odločil tovarno zapreti. Vendar niso obupali. Imeli so Združenje pridelovalcev sladkorne pese in ustanovili so še zadrugo Kristal ter se lotili ponovnega gojenja te industrijske poljščine. Po petih letih, odkar so se podali v sodelovanje s hrvaškimi tovarnami sladkorja, so oblikovali zavidanja vredno povezovanje in sodelovanje, dobre odkupne cene in se nekako znašli celo ob zaprtju dveh od treh hrvaških tovarn sladkorja. Za kmete je pomembno, da nastopijo skupaj, in morda bi bil lahko ormoški primer vzor tudi drugim kmetijskim panogam, kjer imajo odkupovalci in trgovci veliko finančno premoč nad pridelovalci. Ormoška zadruga Kristal jim pomaga tako pri pogajanjih o odkupnih cenah in pogojih odkupa, kakor tudi s skupno večjo strojno opremo, tehnološkimi napotki ter nakupom semen in zaščitnih sredstev. Pravzaprav je zadruga pokazala trdoživost, saj je tudi v zaostrenih razmerah in kljub številnim polenom, ki so jim jih pod noge metali nasprotniki ponovnega gojenja te poljščine v Sloveniji, uspešna. Dokazali so, da lahko povezani in izobraženi kmetje vsekakor uspejo.
Ob tem, da je zadruga uspešna pri pridelavi sladkorne pese, je vse bolj uspešna tudi pri pridelavi pivovarskega ječmena, pri katerem dosega odlične cene in tudi vse večje količine za odkup. Za povrh je ječmen s peso odlična kombinacija, saj ga posejejo takoj, ko z njiv pospravijo sladkorno peso.
Bodo kmetje še kdaj predelovali sladkorno peso v Sloveniji?
Druga zgodba pa je prizadevanje kmetov, da bi znova dobili možnost za predelavo sladkorne pese v Sloveniji. Saj so ponosni, če na hrvaških paketih sladkorja piše, da je pesa pridelana na njivah slovenskih kmetov. A radi bi videli, da jo predelajo v Sloveniji. Radi bi postali solastniki in sonaložbeniki nove slovenske tovarne za predelavo sladkorne pese, saj se jim zdi velika škoda, da slovenski kmet zgolj izvaža surovino, medtem ko bi lahko imel kaj več, če bi jo tudi prideloval. Tu ne gre samo za sladkor, čeprav se ta kaže kot dobra priložnost zaradi rasti njegovih cen na svetovnih trgih, temveč ima ta poljščina perspektivo tudi z drugimi proizvodi, denimo vse bolj v farmaciji in pri pogonskih gorivih. Ob tem jim seveda gre na roko tudi ukinitev kvot EU za sladkor.
V združenju in zadrugi ne stojijo križem rok in naročili so strokovno študijo pri mariborski biotehnični fakulteti. Glede na sedanje izhodiščne parametre so prepričani, da bi bila gradnja take tovarne smotrna. Zatika pa se pri naložbi. Pravzaprav je bilo v zadnjem desetletju že nekaj potencialnih vlagateljev iz tujine, s katerimi so bili blizu dogovora. A se vedno zaplete pri pridobivanju konkretnega zemljišča zanje.
Vendar v združenju nikakor ne bodo obupali, saj je interes vlagateljev še vedno velik. Načelno podporo tako kmetijskega kot gospodarskega ministrstva in tudi ormoške občine vsa ta leta imajo. Si pa vsekakor želijo, da bi jim ob strani stali tudi pri urejanju konkretnih pogojev za bodočega vlagatelja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
