(KOMENTAR) Minister Naslednji

Ni se rodil kot minister, je odpustek Marjanu Dikaučiču, ko se je prišel pokazat v pristojni državnozborski odbor, sformuliral poslanec SDS Dejan Kaloh. To je ta "sam svoj mojster" način, ki so ga poslovodje države v tridesetih slovenskih letih in pol toliko vladah zbanalizirali do današnjih leg. Češ, se bo že naučil. Še dostavljavec hitre pošte potrebuje vsaj vozniški izpit, da ga ne izločijo, ko kandidira za službo, z redkimi voljnimi imeni za ministre se baranta kakor na zadnji tržnici, ta čas z edinim ciljem, da si SMC še malo podaljša življenje, vsi skupaj v tej politični formuli pa pozicije. Znalo bi se iziti do rednih volitev, okoliščine niso najslabše: pred predsedovanjem EU-ju in na začetku poletja virus postane obvladljiva stalnica, predsedovanja se, smo bili obveščeni, s političnimi krizami ne kvari. Eno leto pa se tudi hitro obrne: to je prekratka doba, da "no name" minister skvari kaj od vladne agende, četudi želi in zna.

Kje so romantični časi, ko smo na primer za ministre za kulturo slutili, da so premierjem zadnja skrb. Kar bi v normalnih koordinatah moralo pomeniti, da je kulturna politika pač tako dobro naoljen stroj, da kultura gladko teče, medtem ko vsakokratni predsednik vlade zastavlja svojo besedo, izkušnje, ugled tam, kjer gori. Kje so časi močnih in avtonomnih pravosodnih politikov. Ki so - v mejah ustave - s svojih pozicij znali tudi izboljševati sodno vejo.

Žal ne tukaj, že dolgo ne. Danes, ko je premier nadminister s pisarno na twitterju in z "delegiranimi" odpravniki poslov na čelu ministrstev, ne gre za to, da bi mu bilo vseeno. Za pravosodje/"krivosodje" že ne. Predsednik vlade, ki je na najbolj predvidljivi točki: tožilci (slovenski za evropsko tožilstvo), sforsiral odhod dosedanje ministrice, resnici na ljubo takoj pozabljene, praktično pa poslednje iz kvote ene druge SMC, Cerarjeve, je požegnal "neime" za stol naslednjega pravosodnega ministra, in od tam naprej je bilo vse le še formalnost. Krajevno običajna. Tako zelo v "nič nas ne sme presenetiti" so nas izurili brez izjeme vsi po vrsti, pozicija in opozicija, desni in levi, povezani in nepovezani, enkrat eni, enkrat drugi, tako zelo vse smo že tukaj videli, da bi šlo skozi tudi, če bi Janez Janša oznanil, da bo do nadaljnjega sam minister za pravosodje. Ali celo če bi pooblastil nevarno vsevednega notranjega ministra. Ali če bi izumili ministrstvo brez ministra.

Za ministra, prosto po poslancu z začetka, nerojeni Dikaučič, iz čigar biografije že vemo, da je stečajni upravitelj - kar je uradno njegova kvalifikacija za pristanek v vladi - bolj na papirju, bo presenetil, če bo več kot minister na papirju. Ampak tudi če ne bo samo številka/paravan za čas, ko bo torej treba rešiti zadevo evrotožilci iz Slovenije, ali je sploh kvalificiran za (enoletno!) delanje pravosodne politike? Po minulem delu ni kvalificiran. Da to za politični "inženiring" sploh ni važno, kaj šele kriterij, je napaka, povišana seveda že veliko pred njim v vzorec.