Poletje gre h koncu, s prihodom krajših in hladnejših dni pa že slutimo zaostrovanje napetosti v družbi ob prihodu novega, že četrtega vala epidemije. Ker je najranljivejša skupina prebivalstva - starostniki - vsaj v večji meri cepljenja, lahko z upanjem pričakujemo, da se lanska tragedija v bolnišnicah in predvsem v domovih za starejše ne bo ponovila.
Vendar je naša družba na pragu novega porasta okužb žal veliko bolj krhka, kot je bila ob začetku epidemije. Najprej se je poglobil prepad po politični liniji med manjšino podpornikov vlade in večino njenih nasprotnikov. Na žalost so se Janez Janša, Aleš Hojs in kompanija odločili stopnjevati konflikt z neprestanimi žalitvami in nesorazmernimi posegi v druge sfere družbe - ravno v času, ko bi potrebovali vsaj politično premirje, če ne že enotnosti.
Sedaj pa se nevarno širi še prepad med cepljenimi in tako imenovanimi anticepilci oziroma delom družbe, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov ne želi cepiti. Namesto razumevanja in pogovora smo priča žaljivkam in očitkom med obema "taboroma". Na eni strani so samooklicani razsvetljenci, ki brezpogojno zaupajo medicini in cepljenju, na družabnih omrežjih so do "zahojenih" anticepilcev včasih skrajno žaljivi in brezkompromisni. Vrnite se v srednji vek, pravijo, umrite doma v postelji, jih pozivajo, ne hodite v bolnišnico, če ne zaupate stroki. Druga skrajnost so pristaši teorij zarot in "ravne zemlje", ki so v tej situaciji našli idealen humus za svoje blodnje.
Vmes pa je velika skupina ljudi, ki so preprosto nezaupljivi, otrpli v neobvladljivi poplavi informacij, pritiskov, nenehno spreminjajočih se pravil, pogosto brez prave logike in smiselne razlage. Nekateri se bojijo. Nekatere, ki razmišljajo temeljito in kritično, begajo posamezna dejstva, ki pač ne gredo skupaj z uradnimi razlagami o varnosti cepiv in doslednosti kliničnih testiranj.
Žal prostora za neodločnost v tej skrajno zaostreni situaciji ni. Si za ali proti. Si za Janšo (fašist!) ali si proti (komunist, skrajni levičar!). Si za cepljenje (človek, ki zaupa znanosti in napredku) ali si proti (nazadnjak). Vendar, če je necepljenih kar polovica zaposlenih v šolstvu in znaten delež medicinskega osebja, bo že potrebno globlje pogledati v vzroke za takšne razmere. Z žalitvami in grožnjami ne bomo prišli daleč, meje tega pristopa smo že dosegli, z dodatnimi pritiski se bo temperatura le še bolj približala (eksplozivnemu) vrelišču. Tudi grožnje s stavko Štrukljevega sindikata Sviz niso poteza v pravo smer. Je Sviz svoje člane, ki bi vendarle morali biti na strani izobraženstva, stroke, napredka, jasno in glasno pozval k cepljenju?
Ljudi je strah; starše za njihove otroke, kronične bolnike za lastno zdravje, zaposlene v zasebnih podjetjih za zaposlitev in tako naprej. Namesto groženj in žalitev družba potrebuje pogovor in razumevanje. Če ni že prepozno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
